Povezovalna cesta med Podgradom ob robu Čičarije in Ilirsko Bistrico je bila še iz avstrijskih časov izredno slaba, ovinkasta in ozka. Na desetih kilometrih je bila posebna ovira vzpetina kmalu potem, ko se je cesta z glavne ceste odcepila proti Ilirski Bistrici. Težava je bila tudi, da je cesta na polovici razdalje strmo krenila proti Harijam in vijugala po vasi. Na cesti so bili tudi trije skromni mostovi in ob izteku pred Ilirsko Bistrico je bilo treba na novo premostiti reko Reko, ki je po vsakem obilnem dežju močno narasla, grozila in tudi odnašala leseno konstrukcijo mostu.
Rekonstrukcije so se lotili Italijani v času zasedbe naših krajev. Bila pa je potrebna tudi zaradi italijanskih priprav na vojno proti vzhodni sosedi.
Cesto so leta 1933 po celi dolžini nekoliko razširili, jo prestavili v breg, zgradili z glavne ceste 100 m dolg predor in jo speljali pod vasjo Harije. Cestni prehod čez reko Reko je dobil betonski most.
Seveda ni šlo brez fašistične parole, kot jo vidimo na sliki. Njen prevod je »To je bitka, ki jo mi podpiramo«. Predor je vzdržal dobrih petdeset let, domače cestno podjetje ga je konec osemdesetih let podrlo, ker je postal nevaren. Prepuščal je vodo, ki je pozimi zmrzovala, odpadal je omet … Danes bi težko našli mesto kjer je predor stal. (vč)
