Pojdimo pogledati kam je danes Martin Krpan privezal svojo kobilico, če je sploh doma… tako so med seboj klepetali mladi izletniki, ko jih je vlak približeval proti znanemu cilju. Na železniški postaji v Pivki smo izstopili in bili polni pričakovanja lepih vtisov s planinskega izleta. Z nami je bil starejši planinec Milan Cuber, učiteljica Marija Novak in še kdo. Bila je lepa sončna majska nedelja, kot smo jo naročili.
Korakali smo po cesti do Trnja in se že približali odcepu za sv. Trojico. Ko smo dosegi gozd je dvakrat zagrmelo in že so nas presenetile prve kaplje, z jasnega kot se reče. Bila je poštena rosa, ki pa nas ni omajala v nameri. Prišli smo na vrh, se razgledali po sosednjih hribih. Sonce nas je tudi že malo posušilo. Vse je bilo na dlani Javorniki, Snežnik, Nanos … Seveda nas je zanimalo kako je s Krpanovo kobilico pa nič. Pogledali tudi vse okrog ruševin stare cerkve. Nič. Škoda, očitno nas Krpan ni pričakoval. Vreme se je zopet na hitro spremenilo. Temni oblaki od zahoda so napovedovali, da bo sedaj verjetno še hujša ploha kot je bila pri vzponu.
Na hitro smo se uredili in po kolovozu s hitrimi koraki mahnili proti znani cesti v dolini. Po slabem kilometru nas je ploha dosegla. Sedaj smo morali že teči, preskakovati luže, lovili smo redka drevesa, da smo se vsaj malo zaščitili. Dež je nekoliko popustil, vendar, ko smo dosegli prve hiše v Trnju smo že bili temeljito namočeni. Tu nam je zlata gospodinja že iz prve hiše na široko odprla vrata in povabila v hišo. Ker je vse teklo od nas je v hiši kmalu nastala prava mala poplava. Dobra gospodinja nam je skuhala vroč čaj in dodala piškote. Ker smo ta čas tudi že zamudili vlak smo poklicali bistriške gasilce, ki so nas kmalu prijazno prišli iskati in varno prepeljali v Ilirsko Bistrico, pa tudi po vaseh od koder so bili mladi planinci. Zanimiva izkušnja tudi za mlade izletnike. (145/vč)
