Moja stara starša Marija in Ivan sta se poročila 20. 11. 1922 v cerkvi v Šentvidu pri Planini.
Moj stari ata Ivan Kranjc (1892-1978) se je kot prvorojenec rodil Tereziji, roj. Vodene, in Johannu Krajncu v vasi Meten vrh nad Sevnico. Že v zgodnjem otroštvu, ki ga je preživel v družbi z mlajšima sestrama, je moral kajkmalu poprijeti za delo na domači kmetiji, kjer so imeli drevesnico s sadnim drevjem.
Imel jih je devetindvajset, ko je bil povabljen na sorodnikovo poroko v Šentvid pri Planini. V cerkvi se je pri poročnem obredu zagledal v domačinko Marijo Gubenšek (1894-1963) in med njima je preskočila ljubezenska iskrica. Ivan je svojo izvoljenko večkrat obiskal in po letu dni skupne hoje sta se poročila v nevestini domači župnijski cerkvi sv. Vida.
Njuno skupno življenjsko pot sta nadaljevala v hiši njenih staršev Jožefa in Marije Gubenšek, rojene Šmid. Skupaj so kmetovali na hribovitih poljih pod Bohorjem. Mariji in Ivanu so se rodili štirje otroci: Milica (1923-2009), Ivan (1925-2007), moja mama Cvetka Terezija (1929-2010) in Nežika (1932-2005). Ob sicer težkem delu na kmetiji so lepo in brezskrbno otroštvo preživljali do začetka 2. svetovne vojne leta 1941, ko se je celotna družina vključila v pomoč odporniškem gibanju. Oče Ivan je pomagal partizanom, ki so se zadrževali na Bohorju. Zaradi tega so ga Nemci sredi poletja 1942 odpeljali najprej Celjski Stari pisker in nato v Mauthausen v Avstrijo, od koder mu je spomladi 1943 uspelo pobegniti. Tudi otroci so pomagali po svojih močeh, npr. moja mama Terezija je kot kurirka s kolesom prevažala razna sporočila in zdravila iz Celja in Šentjurja borcem Kozjanskega odreda.
Prispevala: Romana Pernovšek
