Dne 31. oktobra obeležujemo v Sloveniji dan reformacije. Država je ta dan določila za dela prost dan leta 1991 (vpeljan je bil leta 1992) in z njim želela obeležiti spomin na prelomne dogodke iz 16. stoletja, ki jih je sprožil avguštinski menih Martin Luter s svojimi zahtevami po reformi katoliške cerkve in ki so prerasli v vseevropsko versko gibanje – protestantizem, Slovencem pa prinesli prvi tiskani knjigi v slovenskem jeziku. To sta bili knjigi Abecednik in Katekizem Primoža Trubarja, ki sta izšli leta 1550 in s katerima smo se Slovenci enakovredno postavili ob bok drugim evropskim narodom.
Na slovenskih tleh je reformacija trajala od dvajsetih let 16. stoletja do leta 1629, ko so morale slovenske dežele zapustiti še zadnje protestantske družine. Med njimi ni bilo škofjeloških, čeprav je protestantizem tudi tukaj odigral pomembno vlogo.
Prve, takrat še šibke, sledi protestantizma na Škofjeloškem vodijo v trideseta leta 16. stoletja, bolj intenzivno pa se je nova vera začela širiti po letu 1564, ko so se v Škofjo Loko pred kužno nevarnostjo zatekli ljubljanski deželni odborniki in s seboj pripeljali protestantske pridigarje (predikante). Novi verski nauki so hitro našli posnemovalce med loškimi meščani. Vsako kvatrno sredo in ob binkoštih so v mesto vabili predikante iz Kranja in Ljubljane, ki so v hišah Andreja Gompe in Bernarda Eržena delili obhajilo pod podobama kruha in vina.
Na širjenje protestantizma v Škofji Loki je močno vplivalo dejstvo, da je bil loški zemljiški gospod freisinški škof. V drugi polovici 16. stoletja je bil to škof Ernest Bavarski. Obiskoval je jezuitske šole in bil odločen zagovornik katoliške vere. Med letoma 1573 in 1598 je poslal v Škofjo Loko pet verskih komisij, da bi med meščani zatrle krivo vero. Vsakič so na škofjeloški grad sklicali večino loških protestantov in jih zasliševali. Očitali so jim, da vodijo v mesto predikante, se udeležujejo protestantskega bogoslužja in obhajila ter v protestantski veri krstijo svoje otroke.
Od zaslišancev so hoteli izsiliti odpoved protestantski veri. Če ni šlo zlepa, so jim naložili denarne in zaporne kazni, vendar jih tudi te niso zlomile, saj so imeli kot posestniki in trgovci veliko premoženja. Na seznamu 38 loških protestantov iz leta 1586 je večina takratnih najpremožnejših Ločanov, ki so si svoje imetje ustvarili s trgovino z železom in platnom. Najpremožnejši med njimi, Jurij Kunstl, je bil lastnik petih hiš in več zemljišč, nekdanji član notranjega sveta in mestni sodnik. Veljal je za enega od luteranskih vodij in pridigarja.
Precej zanimanja za novo vero je bilo tudi v Železnikih, kjer so bili zvesti pristaši nove vere nekateri fužinarji (Felicijan Gompa, Andrej in Janž Brecelj, Gregor Okorn, Matija Varl, Matija Šuster) in nekateri njihovi drvarji. Tudi te je komisija večkrat zasliševala in zahtevala, da se spreobrnejo.
Med kmečkimi podložniki so se nove vere oprijeli le redki posamezniki. Viri jih omenjajo v Selcih, Gabrku, Dorfarjih, Bitnjah, Prašah in na Jami. Najodločnejši je bil Pavel Kuralt, gruntar iz Dorfarjev. Na zaslišanju je brez strahu priznal, da posluša protestantske pridigarje in da se veri ne namerava odpovedati.
Preganjani loški protestanti so imeli veliko zaslombo v sosednjih puštalskih in staroloških graščakih. Jakob Puštalski je bil vnet protestant in je dal v stolpu svojega gradu zgraditi posebno kapelo, kjer so se loški protestanti neovirano zbirali pri bogoslužju in verskih obredih. Večkrat jim je pridigal Jurij Dalmatin. Tudi starološki graščaki Raspi so bili zaradi spora s freisinškim škofom naklonjeni loškim protestantom in so jim dovolili naseljevanje v Stari Loki, od koder so nemoteno vodili trgovske posle.
Preganjanje loških protestantov je vrh doseglo leta 1589, po objavi deželnoknežjega ukaza, da mora vsakdo, ki se noče vrniti v katoliško vero, zapustiti deželo. Takrat se je večina spokorila, le deset najbolj neuklonljivih se je raje odpovedalo loškemu meščanstvu in odselilo. Zadnji udarec protestantizmu je zadala verska komisija ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ki je prišla v Škofjo Loko leta 1601. Zaslišala je še zadnje loške protestante, nato pa s požigom protestantskih verskih knjig simbolično zaključila štiri desetletja krivoverskega gibanja v loškem gospostvu.
Sledi protestantizma so v Škofji Loki vidne še danes. Najlepši dokaz je nagrobnik premožnega loškega meščana in protestanta Jurija Feichtingerja, ki se je ohranil v južni kapeli starološke župnijske cerkve. Osrednji del nagrobnika predstavlja relief klečečega patricija, ki sklepa roke v molitvi in se ozira k vstalemu Kristusu. Relief dopolnjujejo tipični protestantski napisi v gotici, vzeti iz Lutrovega prevoda Biblije, ter simbola smrti: mrtvaška glava in peščena ura.
Protestantska književna dediščina v Škofji Loki obsega dve knjigi – Dalmatinovo Biblijo iz leta 1584 in Megiserjev štirijezični slovar Dictionarium quatuor linguarum iz leta 1592, ki poleg nemškega, italijanskega in latinskega vključuje tudi slovensko besedišče. Obe knjigi hrani kapucinska knjižnica. V Škofjo Loko so ju prinesli kranjski kapucini, ko so se leta 1706 naselili v na novo zgrajenem samostanu.
Motiv protestantizma na Loškem se je ohranil tudi v slovenskem literarnem ustvarjanju. Največji vir navdiha je predstavljal poljanskemu rojaku Ivanu Tavčarju, ki ga je vključil v povesti Vita vitae meae, Grajski pisar, V Zali in v roman Visoška kronika. Po povesti V Zali je bil leta 1966 posnet slovenski film Amandus.
