Santorijev pomen presega znameniti tehtalni stol. Z merjenjem telesne mase, pulza in temperature je zdravniško presojo dopolnil s primerljivimi podatki ter tradicionalno galensko medicino povezal z eksperimentalnim raziskovanjem.
Santorijev znanstveni pomen presega pogosto ponavljano podobo zdravnika, ki na posebnem tehtalnem stolu raziskuje spreminjanje telesne mase. Kot poudarjata zgodovinarja znanosti Fabrizio Bigotti in Jonathan Barry, je bilo njegovo raziskovanje del širšega programa kvantifikacije naravnih in fizioloških pojavov. Santorio je skušal z merjenjem telesne mase, pulza, temperature in vplivov okolja ugotoviti, kako se organizem odziva na spremembe in ohranja svoje ravnotežje.
Njegova metodološka novost ni bila zgolj v iznajdbi instrumentov, temveč v prizadevanju, da bi subjektivno zdravnikovo zaznavo dopolnil z objektivnejšimi, primerljivimi podatki. Pomembno je postalo razlikovanje med tem, kar telo občuti (ad sensum), in tem, kar pokaže meritev (ad stateram).
Santorio pri tem ni preprosto zavrgel antične medicine, temveč je tradicionalne koncepte, predvsem galensko razumevanje telesnega ravnotežja, poskušal izraziti s kvantitativnimi metodami. Prav v tej povezavi med medicinsko tradicijo in eksperimentalnim raziskovanjem se kaže njegova zgodovinska izvirnost.
