Leta 1968 je še vedno zaposlen v Renaultu kot mehanik, študij z diplomo konča kot prejemnik zlate medalje in si priskrbi atelje na Montparnassu, znani umetniški četrti, kjer naprej začne z lesenimi kipi, nato sledi kombinacija s kovino. Sledi prva samostojna razstava. Naslednje leto Zorka prijatelji povabijo v Pireneje, ker se v kamnolomu prvič resno loti kamna. Nemudoma obvlada tehnologijo odbijanja kamna in klesanja. Ob koncu dopusta ima že nekaj skulptur. Zorko se posveti marmorju.
Obdeluje predvsem les in marmor, hkrati pa se ukvarja z mislijo, kako upodobiti sodobno temo ter kje je meja med človekom in strojem. V tem času se zazna prehod iz figuralike v abstrakcijo. 1971. leta Zorka vodstvo Renaulta povabi, da razstavi svoja dela ob odprtju novega razstavnega salona. Dogodek požanje veliko zanimanje javnosti, udeleži se ga veliko znanih osebnosti. Razstavo čez eno leto obnovijo. Zorko kljub prepoznavnosti ne dobi razstave v galerijah v Parizu, zato se leta 1973 odloči za drugačen podvig. Naredi razstavo v lastni četrti, ki ji je v tistem času grozilo rušenje. Svoja dela postavi na ogled v bifeje, kavarnice, frizerske salone in tako približa umetnost širši javnosti. Pripravi plakat in katalog z naslovom “Razstava v moji četrti” ter veliko otvoritev. Začasno mu uspe rešiti umetniško in boemsko ulico Montparnasse. Prav tako v kratkem času proda toliko del, da se odloči zapustiti službo v Renaultu. Z njimi ostane v dobrih odnosih, občasno poskrbijo za prevoz njegovih del na razstave. Leta 1974 postane gostujoči predavatelj kiparske tehnologije na oddelku za plastične umetnosti in umetnostne vede na Sorboni. Pozneje je tudi član več žirij za diplome in celo v državni žiriji za magisterij. Poroči se z Nicole Francoise Rongeard s katero ima dva sinova, Juliena in Igorja. Istega leta se udeleži Forma vive v Kostanjevici na Krki.
Zorko študentom pokaže svoj način dela, tehnike, ki jih uporablja in profesionalne implikacije, od dela kamnoseka do najbolj subtilnih zaključnih akcij pogosto kar v svojem ateljeju. Leta 1986 zaključi s poučevanjem na Sorboni. Leta 1997 se dokončno poslovi od Pariza in ulice Montparnasse, kjer je dolga leta ustvarjal in se preseli v Šampanijo, v mesto Fresany, v prijetno hišo obdano z velikim vrtom. Na svojem vrtu zasnuje razstavni prostor na prostem, kjer so njegove skulpture vselej razstavljene – med drevesi, pod nadstreški ali v ateljeju. Dela iz lesa, kamna, marmorja in občasno kovine ali brona se osupljivo prepletajo z značilno svetlobo pokrajine.
