Albin in Justa Kolb sta se ustalila v Vižmarjih pri Ljubljani, kjer sta najprej v najetih prostorih odprla delavnico Sportna delavnica B. KOLB, Vižmarje – Št. Vid. Črka B v imenu je pomenila krajšo različico imena Albin, to je Bine.
Delavnica je bila v trgovinski register vpisana 26. julija 1930 in je imela lastno žago na elektromotorni pogon. Pod blagovno znamko Beka-Sport so izdelovali in prodajali smuči hickory in jesen, smučarske palice, stremena, šotore, kajake in druge zimsko športne predmete ter lahko atletsko orodje. V delavnici so vzpostavili tudi smučarski servis. Sprva so izdelali okoli 3.000 parov smuči letno.
Svojo poslovno pot je Albin nadgradil 15. novembra 1932, ko je v osrčju Ljubljane odprl specializirano športno trgovino B. Kolb & Predalič. Sprva je imela trgovina prostore na Šelenburgovi 6 (današnja Slovenska cesta), od konca leta 1935 pa na Kongresnem trgu 4.
Albinov družabnik in svak Stane Predalič, prav tako predan Skalaš in uveljavljen ‘zimsko športni delavec’, je prevzel operativno vodenje trgovine. Podjetje se je ukvarjalo z uvozom in izvozom surovin ter končnih izdelkov. Poleg lastnih smuči pa sta se specializirala še za prodajo dežnih oblačil iz gumirane tkanine.
Trgovska mreža se je hitro razširila izven meja Ljubljane. Že od zimske sezone 1932/33 so njune izdelke ponujali tudi v trgovini A. Stojec v Mariboru (pod vodstvom Franja Vetriha) ter v zagrebški trgovini J. Braun na Frankopanski ulici. Na svojo prvo samostojno sezono se je Kolb pripravil profesionalno; izdal je obsežen, 56-stranski ilustrirani katalog z naslovom Vse za zimo, ki mu je priložil še ločen dvanajst stranski cenik, posvečen vsem ljubiteljem smučanja.«
Prvi večji mednarodni preboj sta Kolb in Predalič dosegla leta 1933 na svetovni razstavi Building and Modern Homes Industrial Exhibition v Londonu. Smuči znamke Beka-sport so tam prejele prestižno diplomo Grand Prix in zlato medaljo, kar je bil izjemen dosežek za slovensko obrt. Uspeh sta potrdila leta 1938 na mednarodni obrtniški razstavi v Berlinu, kjer so bili njuni izdelki ponovno nagrajeni, redno pa sta svoje inovacije predstavljala tudi na ljubljanskem velesejmu.
Ker je stara delavnica postajala premajhna za Albinovo vizijo, je leta 1938 ob Celovški cesti 168 začel graditi sodoben objekt – obrat, ki ga je opremil s stroji, s katerimi je izdeloval predvsem smuči in sani. Objekt zaradi vojne nikoli ni bil zgrajen v načrtovanem obsegu, so pa v njem delavci imeli garderobe in kopalnice s tuši. Poleg proizvodnih prostorov si je Kolbova družina uredila tudi stanovanje. Justa je vodila pisarno, obrat je vodil g. Hudnik iz Guncelj, Albin pa se je posvečal predvsem nabavi lesa. Kljub sorazmerno majhnemu številu zaposlenih je bila proizvodnja izjemno učinkovita. Ob začetku druge svetovne vojne so v Kolbovem novem obratu letno izdelali že okoli 13.000 parov smuči.
