V začetku ustavne dobe so se slovenski kulturni in politični centri oblikovali predvsem v čitalnicah, ki so se pojavljale že od leta 1861 v Trstu, Mariboru, Celju in Ljubljani. Prve vaške čitalnice so se pojavile leta 1866 v Šentvidu pri Ljubljani, kmalu pa so se razširile tudi drugod po Sloveniji.
Čitalnice so bile središče kulturnega, izobraževalnega in družabnega življenja. Prirejale so gledališke igre, koncerte, predavanja in veselice, hkrati pa so imele lastne pevske zbore, knjižnice in časopise.
Že leta 1872 je v Šmartnem pri Litiji začela delovati prva narodna čitalnica, ki je obstala več kot pol stoletja, vse do leta 1926. Ta zgodnja kulturna in izobraževalna dejavnost je položila temelje za kasnejši razvoj knjižničarstva v občini.
Med leti 1885 in 1918 je slovensko Bralno društvo v Litiji delovalo v okviru litijske podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda ter s tem širilo dostop prebivalcev do knjig in bralnih vsebin. Društvo je spodbujalo branje časopisov in knjig, druženje ter kulturne dejavnosti, članstvo pa je bilo razdeljeno na častne, domače in vnanje člane.
Pred drugo svetovno vojno sta knjižnico v Litiji vodila društvo Sokol in Svoboda.
Po 2. svetovni vojni so zavedni domačini ponovno pričeli zbirati razpršene knjige, kar je pripeljalo do ustanovitve Ljudske knjižnice OF.
Društvo Svoboda je pričelo po letu 1953 ponovno delovati. Knjižnica je imela svoj prostor v dekliškem domu na Stavbah.
Leta 1966 je bila knjižnica v Litiji preseljena v dve sobi v 1. nadstropju Knavsove hiše na Parmovi ulici 6. Dve leti kasneje, leta 1967, se je knjižnica pridružila Delavski univerzi Litija in se preimenovala v Matično knjižnico Litija, prvi knjižničar pa je postal Bogdan Bučar.
Ker je leta 1972 gradnja novega mostu in nadvoza zahtevala rušitev Knavsove hiše, se je knjižnica preselila v večje prostore Farbarjevega gradu na Valvazorjevem trgu, kjer je obsegala že okrog 18.000 enot gradiva. V tej stavbi je delovala do leta 1982.
