Domžale se kot naselje pod cerkvijo na Goričici, obdano s protiturškim taborom, v zgodovinskih virih prvič omenjajo v začetku 13. stoletja. Izkopanine kažejo na začetek naselbine že v rimski dobi. Uveljavljati se začnejo z začetkom slamnikarske domače obrti v prvi polovici 18. stoletja.
Avstrijska gospodarska politika je bila namreč usmerjena k pospeševanju posameznih obrti na agrarnih območjih. Pletenje kit in nato tudi izdelava slamnikov je prinesla sprva skromne dodatne zaslužke vedno večjemu številu prebivalcev, zlasti kajžarjem in malim posestnikom domžalskega, mengeškega, kamniškega in zasavskega območja ter Moravške doline in Črnega grabna.
Sredi 19. stoletja se je na teh območjih zlasti v zimskih mesecih s slamnikarsko domačo obrtjo ukvarjalo kar okoli 12.000 oseb. Najprej so jih izdelovali za domačo uporabo in bližnje sejme, nato pa za širši trg. Na prelomu 18. in 19. stoletja so njihovo prodajo za avstrijske dežele in Bavarsko prevzeli zlasti tirolski krošnjarji iz doline Deeferegen, ki so spodbudili tudi izboljšanje pletenja kit in izdelavo kakovostnih slamnikov. Sredi 19. stoletja je začelo naraščati število slovenskih slamnikarskih obrtnikov.
V tem času so tudi Tirolci v Domžalah ustanovili tri manjše tovarniške obrate. Leta 1866 sta tirolska podjetnika Krizant Ladstätter in Jakob Obewalder svojo tovarno iz beneške Marostike preselila v Domžale. Leta 1870 sta se družabnika ločila in Jakob Oberwalder je zgradil svojo tovarno. Sledili so mu še drugi tirolski podjetniki z izgradnjo novih tovarniških objektov v Domžalah. Do začetka osemdesetih let je začelo obratovati pet velikih tirolskih slamnikarskih tovarniških podjetij: Peter Ladstätter in sinovi, J. Oberwalder, bratje Kurzthaler, Mellitzer-Kleinlecher in Bratje Oberwalder.
