Obravnavano stavbo praviloma povezujemo s trgovskim poklicem, kar lahko zastre dejstvo, da je pod njeno streho potekalo izobraževanje za številne druge praktične poklice. V šolskem letu 1945/46 je v Brežicah poleg vrtca, osnovne šole in gimnazije zaživela Strokovna nadaljevalna šola. Poslanstvo slednje je izhajalo iz tradicije predvojne meščanske šole obrtniške, trgovske in kmetijske smeri. Omenjeno šolo so pestili prostorski problemi, zato je mestni ljudski odbor poslopje nekdanje meščanske šole prepustil Trgovinski zbornici, ki je šolsko poslopje obnovila in priredila njegovo notranjost za delovanje dijaškega internata in šole. Jeseni 1950 se je v stavbo vselila šola za bodoči trgovski kader s Primorske. V sklopu navedene šole je deloval dislociran oddelek Državne gospodarske šole za vajence trgovskih podjetij iz Novega mesta. Leta 1958 je trboveljski okraj v Brežicah ustanovil vajensko šolo trgovinske stroke za učence iz Posavja in Zasavja. To leto so ukinili trgovsko šolo v Novem mestu, zato se je okoliš novoustanovljene brežiške šole povečal za celotno Dolenjsko.
Po letu 1965 se je začela trgovska dejavnost hitreje razvijati in se širiti, zato je morala temu slediti tudi šola. Vpis v brežiško trgovsko šolo je naglo naraščal: v šolskem letu 1965/66 jo je obiskovalo 74 učencev, štiri leta kasneje že 180. Dijaki so si v letih 1963‒1970 prostore šole delili z učenci zadnjih treh razredov Osnovna šola bratov Ribarjev Brežice. V sedemdesetih letih so šolo zajele najrazličnejše reorganizacije. Tako je leta 1972 prišlo do združitve gimnazije, trgovske šole in dijaškega doma v Šolski center Brežice. V šolskem letu 1979/80 se je na trgovski šoli šolalo 278 učencev. Tedaj je nosila ime Šola za kadre v blagovnem prometu, izobraževala pa je kandidate za poklic prodajalcev in trgovskih poslovodij. Na šoli je bilo med drugim mogoče ob delu pridobiti poklic pomožnega prodajalca, blagovnega manipulanta in prodajalca. Trgovska šola je imela v navedenem šolskem letu 22 oddelkov in dvoizmenski pouk. Učenci iz oddaljenih krajev so med šolanjem bivali v dijaškem domu ob starem brežiškem mostu, v pričakovanju skorajšnjega odprtja novega dijaškega doma z 240 posteljami v neposredni bližini Gimnazije Brežice.
Šolsko leto 1998/99 je Ekonomski in trgovski šoli Brežice prineslo status samostojnega zavoda in nove prostore. Septembra 1998 se je šola preselila v novogradnjo ob mestni obvoznici. Na veliko pridobitev za mesto Brežice in celotno Posavje je senco metalo dejstvo, da ob novi šoli ni bilo ne športne dvorane ne kakšnih drugih športnih površin. Za izvedbo ur športne vzgoje je tako še naprej služila telovadnica stare trgovske šole. Andreja Hostnik, dijakinja 4. letnika, je za priložnostni bilten ob odprtju novega šolskega poslopja zapisala vtise o stavbi stare trgovske šole, ki že dolgo ni več nudila učno in vzgojno vzpodbudnega okolja: »Mislim, da se bo nam, četrtošolcem, še najtežje navaditi na nove učilnice, ki so v primerjavi s tistim, kar smo imeli prejšnja leta, pravo razkošje. Res se na začetku šolanja ni bilo lahko navaditi na dejstvo, da je naša (zdaj že prejšnja) šola pač stara, da so učilnice slabo opremljene, da so klopi popolnoma počečkane, stene pohojene in da imamo v razredu namesto umivalnika vedro vode, v katero smo bolj ali manj pridno namakali gobo. A morda se bo še teže navaditi na to, da bo treba na vsako stvar paziti, da bo ostala uporabna za čim več generacij.«
Metka Galič, učiteljica na Strokovno izobraževalnem centru Brežice, je za pričujoč zapis strnila osebne spomine na stavbo stare trgovske šole: »V stari trgovski šoli Brežice sem leta 1992 pričela svojo pedagoško poslanstvo. Sprejel me je takratni ravnatelj Jože Antolovič, profesor matematike, in mi povedal, da me kot ekonomistko z veseljem vključi v svoj kolektiv, in da bom učila matematiko v programu trgovec. Takrat so bili štirje polni oddelki trgovec v prvem letniku, tako da sem imela skupaj 126 učencev.
Stare stavbe se spominjam z veliko nostalgijo. Bila je zelo veličastna in polna spominov. V njej sem preživela čudovita leta svojega poučevanja. Učila sem mnoge kasneje zelo uspešne gospodarstvenike in politike iz posavskega prostora. Stare trgovske šole se spominjam tudi kot stavbe z izjemnim zgodovinskim sporočilom. Široke stene v kletnih učilnicah, kjer sem tudi poučevala, so bile tako popisane z različnimi srednješolskimi vsebinami, da so dijaki svoje plonke napisali kar med njih. In niso se opazili. Nov prostor so si delali kar s korektorjem. Učitelji smo opozarjali dijake med kontrolnimi nalogami, ker so pogledovali po stenah, mi pa nismo vedeli zakaj. Ker je bil program trgovec takrat precej zahteven, jim tudi to ni vedno pomagalo in so se morali veliko učiti še po kontrolnih nalogah. V stavbi je bilo zaradi stare gradnje in širokih zidov poleti prijetno hladno, pozimi pa dovolj toplo.
Takratni učitelji smo zaradi prostorske stiske poučevali na treh lokacijah. V prostorih stare trgovske šole, v dijaškem domu in v prostorih Gimnazije Brežice. Najlepše je bilo, ko smo se med glavnim odmorom dobili v majhnem kabinetu stare trgovske šole, kjer smo imeli malico. Tja so nam pripeljali topel obrok v velikih posodah, ki smo si ga postregli sami. Posedli smo okoli velike mize in se ob malici pogovorili in sprostili. To so bili res lepi časi, ko smo kontrolne naloge razmnoževali še na ciklostil, kljub temu pa imeli vedno vse urejeno in po pouku čas preživljali s svojim družinami, saj ni bilo tehnologije, ki bi nas popoldne motila.
V stari telovadnici, ki se je držala poslopja stare trgovske šole, smo imeli svoj sedež tudi brežiški gimnastičarji, organizirani v Telesno vzgojno društvo Partizan Brežice. Po osamosvojitvi se je društvo vrnilo k svojim koreninam in se preimenovalo v Telovadno društvo Sokol Brežice. Kot vaditeljica gimnastike sem skupaj s profesorjem Jožetom Senico in profesorico Zdenko Senica Grubič v tisti telovadnici vadila sama in tudi s svojo skupino telovadk. V tej telovadnici sta pričeli s športno vadbo tudi obe moji hčerki Kaja in Nastja. Kaja je kasneje v ZDA postala skupaj z Dragom Žerjavom svetovna sokolska prvakinja, Nastja pa se je kasneje preusmerila v karate in na osnovi odličnih pridobljenih športnih predispozicij postala ena najbolj uspešnih slovenskih tekmovalk z najboljšo uvrstitvijo v članskih vrstah na evropskih prvenstvih. Vse to se je začelo v telovadnici stare trgovske šoli, ki smo jo Sokoli sami obnavljali s prostovoljnim delom in veliko ljubeznijo do stavbe. Pozimi smo se ogrevali na drva in na premog, za kar je bil zaslužen hišnik Andrej Škrlec, kateremu pa smo telovadci z veseljem pomagali. Ob odloku, da se bo stavba zrušila, smo bili takratni Sokoli zelo pretreseni, saj smo tako izgubili svoj dom. Kasneje smo se izseljeni dobivali na različnih lokacijah, nikjer pa ni bilo več tako, kot je bilo v naši stari telovadnici.«
Na našo prošnjo za delitev spominov na stavbo stare trgovske šole se je prijazno odzvala tudi Milena Jesenko. Nekdanja dolgoletna ravnateljica brežiške osnovne šole je stavbi, v kateri je začela svojo učiteljsko poklicno pot, poklonila poetično navdihnjen spominski zapis: »Tudi hiše umirajo. Tudi za njimi žalujemo. Sploh če je to rojstna hiša. Če je hiša, v kateri si osvajal prve črke abecede. Kjer si naredil pomembne poklicne stopinje. Kjer so se ti izpolnjevala sanjarjenja o učiteljevanju … Kar nekaj šolskih stavb, ki jih ni več, je bilo na moji življenjski poti. Pet! Neverjetno. Na vsako me spominjajo zgodbe, prisrčne in tudi kaka bridka, kot je bila smrt dvanajstletnega dečka. Od njega smo se poslavljali v telovadnici šolske stavbe v tedanji Ulici 21. maja, današnji Bizeljski cesti v Brežicah. V stavbi, ki se je večina Brežičanov spominja po pridevku “trgovska”. Pa ni bilo to njeno prvotno ime. Je pa bila moja zadnja šolska stavba, ki je ni več. Ki jo bomo uzrli le še na kaki zbledeli črno-beli fotografiji. Meni pa se nehote tu in tam prikaže kot utrinek, ki se je zataknil na robu spominov.
Če zaprem oči, jo vidim z okna naše hiše. Tam, kjer je pred kakim desetletjem še zastirala pogled proti Vodovodnemu stolpu, je sedaj zelenica. Čaka investitorja za bogsigavedi kaj. Nekoč pa je bil to prostor žuborenja mladosti. Menjavo namembnosti stavbe in njene bližnje okolice poznajo kronisti, geodeti, mestni urbanisti in starejši prebivalci tega dela mesta. Moj spomin nanjo seže v leto 1967, ko sem prvič vstopila v pisarno tedanje ravnateljice. Ne, šola me ni zanimala kot stavba, moja radovednost je bila usmerjena v ljudi: kako se bom znašla med novimi sodelavci, kako me bodo sprejeli učenci, ali bo stroga ravnateljica Angela Škaler zadovoljna z mojim pedagoškim delom …
Da je stavba premajhna za vse učence obširnega šolskega okoliša, sem slišala in občutila že prve dni dela v novem okolju. Oddelki od 6. do 8. razreda so imeli pouk v tej predvojni meščanski šoli, učenci od 1. do 5. razreda so se gnetli v mnogo starejši šolski stavbi pri župnijski cerkvi, kjer je danes lepo obnovljen Slomškov dom. Pouk v dveh izmenah in kljub temu utesnjenost, ki pa je imela tudi svoje prednosti. Vsi učitelji smo se vsak odmor srečevali v zbornici, nismo se “skrivali” v kabinetih, ki jih seveda ni bilo razen dveh, treh, ki so služili za hrambo učil po strokah. Izmenjali smo si kako bolj ali manj pomembno vest, navezali prijateljske odnose, se posvetili zagatni pedagoški izkušnji ali pa se celo sporekli ob razreševanju vzgojne dileme. Brez permisivne vzgoje. Ta je prišla kasneje. Dolga miza in za njo nagneteni stoli, pouk tudi ob sobotah … Vonj po šoli, knjigah, dnevnikih, redovalnicah, učilih še dolga leta po upokojitvi ostaja nekje v meni.
Spomnim se svetlih učilnic z velikimi okni in visokimi stropi, katedre ob tabli; z njega je imel učitelj pregled nad celim razredom. Selili smo se učitelji, učenci so bili ves čas v svoji učilnici (kar se je obrnilo na glavo, ko smo se leta 1970 preselili v novo poslopje osnovne šole v Levstikovi ulici 18).
Hodniki. Težko ukrotljiva mladostna energija je kljub gneči dopuščala dirjanje gor in dol po stopnišču s kovinsko ograjo. Pa večni strah dežurnega učitelja, da se bo kdo polomil. Pa se ni.
Telovadnica. Navzven se mi je zdela nelepa. A bila je srčika šole. Osnovno športno orodje in rekviziti. Vselej polna, v njej in okoli nje živžav šolarjev v času pouka, zvečer skupin mladih in starejših telovadcev Telesno vzgojnega društva Partizan pod skrbnim vodenjem tedaj in kasneje neutrudnih Mimice Avsec, Marije Veble in Jožeta Senice. V njej smo prirejali tudi proslave in druge priložnostne dogodke.
Klet. Zanimiv in zaželen prostor, nepogrešljiv. Šolski kuharici sta tam pripravljali malico za vse in kosila za naročnike, učence in učitelje. Oprema, kakršna je bila v tistem času možna, vsekakor skromna. Neprimerljiva z današnjimi predpisi, standardi, normativi. A dobro, okusno, po domače pripravljeno in postreženo. Zelenjava praviloma z obširnega šolskega vrta, učiteljica gospodinjstva Anica Horvatič ga je skupaj z učenci negovala z ljubeznijo, ki je presegala zgolj njeno službeno obveznost.
Stare “učilne zidane” ob Bizeljski cesti že dolgo ni več. Tu in tam si jo prikličemo v spomin nekdanji učenci in zaposleni, ki nam je bila vsaj nekaj časa drugi dom. Kaj pa, če bi jo bili pred desetletjem in več namesto rušenja obnovili in ji dali primerno namenskost? Bila bi ponosna priča razburkane zgodovine mesta Brežice.«
