Poldika Damjan se je rodila leta 1922 kot Leopoldine Scherak v majhni hiši nad nabrežjem Drave. Prva brezskrbna otroška leta je preživela v veliki družini, med vrtovi mariborskega predmestja Koroška vrata. Njene prvotne spomine sta zaznamovala odhod bolnega bratca Hansija in nenadna smrt babice Marije.
Rodila sem se 13. 3. 1922 v Mariboru na Koroški cesti 114. Tam je bila moja rojstna hiša, …
… sedaj je ni več, ker pelje tam cesta proti pedagoški šoli in Kamnici.
Skupaj smo živeli mama, atek, stara mama, bratec, dva strica in jaz.
Babica je pridelek z vrta prodajala na trgu. Vedno mi je kaj sladkega prinesla.
Atek je bil doma iz Kamnice in smo šli včasih tja na njegov dom kaj pomagat. Imeli so gostilno in mesarijo. Tam je tudi še živela stara mama, botra – teta Pepi, stric, dve sestrični in bratranec. V Kamnici smo še imeli prababico. Atek je imel še enega brata Franca in sestro Pavlo, ki je bila moja birmanska botra. Teta Pavla je živela na Dunaju in tja so peljali mojega bratca, ko je bil 1 ½ leta star. Zbolel je za neznano bolezen za tisti čas in stric zdravnik ga je skušal ozdraviti. Tako smo živeli daleč narazen in rada bi dala mojega čokoladnega piščančka bratcu, pa sem potem pojedla, ker ga ni kmalu bilo.
Atek je bil že invalid iz prve svetovne vojne in je imel odrezane prste na nogah. Težko je hodil. Mama mi je povedala, da sem ateku rada božala noge in umivala. Bil je v službi na železnici.
Zelo žalostna sem bila in mi je ostalo v spominu, ko sem staro mamo našla nepremično stati. Držala se je z levico za mizo in desnico za kljuko vrat. Kap jo je zadela, mi je pozneje povedala mama. Bilo je na 12. oktobra 1926. Vedno se je spominjam.
Blizu nas je živel gospod Purkhard, ki je imel vrt in v hlevčku zajčke in kozice. Šla sem rada tja in dobila kdaj jagode. Nekoč sem jih tako stiskala v belem predpasničku, da še danes vidim kakšen je bil.
