Kar se je v prvi polovici 19. stoletja že dolgo pripravljalo, se je leta 1848 tudi uresničilo. Po vsej Evropi je vrelo, v številnih državah se je meščanstvo ob pomoči kmetov in delavcev dvignilo proti vladajočim reakcionarnim režimom.
Zahtevali so odpravo zadnjih ostankov fevdalnega sistema in uvedbo liberalnih svoboščin. Marčna revolucija oz. pomlad narodov je ogrozila položaj cesarja in od dvora izsilila obljubo ustave.
Kmetje so zahtevali zemljiško odvezo, nacionalno mešano državo pa so dodatno pretresale zahteve posameznih narodov po jezikovnih in političnih pravicah. Vse te novice in obljube so naletele na vsesplošno navdušenje. V večjih in manjših mestih in trgih na Slovenskem so bučno proslavili konec absolutizma in začetek ustavne dobe. Na podeželju pa je še vrelo vse do septembra, ko so razglasili zakon o zemljiški odvezi (7. 9. 1848). Zmaga revolucije je na Slovenskem prinesla svobodo tiska in dala možnost tudi za javno obravnavanje in propagiranje ideje o potrebi po združitvi slovenskega narodnostnega ozemlja ne glede na deželne meje – Zedinjena Slovenija.
Kljub temu, da je bil program Zedinjene Slovenije, leta 1848, še v veliki meri nedorečen, je vseeno pomenil velik prelom z dotedanjo jezikovno in kulturniško usmeritvijo slovenskega gibanja. Težil je k odpravi starih deželnih meja in spodbujal k preureditvi Habsburške monarhije v zvezno državo, v kateri bi Slovenci, tako kot drugi narodi, imeli upravno, politično in gospodarsko avtonomijo. Ampak avtorji in zagovorniki programa Zedinjene Slovenije, predvsem so to bili svobodomiselni izobraženci, študentje in mlajši duhovniki, ki so bili leta 1848 še maloštevilna skupina, takrat na širšo podporo ljudske množice še niso mogli računati. Janez Bleiweis, slovenski zdravnik, živinozdravnik, časnikar in politik, tega programa sicer ni povsem odklanjal, je pa bil mnenja, da je program preradikalen. 2. decembra 1848 je avstrijski cesar postal Franc Jožef I. V začetku meseca marca leta 1849 je vlada parlament razpustila in razglasila oktroirano ustavo in s tem v naslednjih mesecih dokončno porazila revolucijo. V cesarstvu so vpeljali centralistični in absolutistični sistem, ki je trajal do leta 1859; poznan je tudi kot Bachov absolutizem ali neoabsolutizem. Absolutizem ni obnovil fevdalizma, vodil je liberalno kapitalistično politiko, uveljavljal centralizem in širil veljavo nemščine. Težil je k vsesplošni modernizaciji monarhije. Na začetku je vpeljal nekaj naprednih reform, ki so pomenile pomemben korak naprej in dolgotrajno veljavo. Država se je upravno in sodno na novo organizirala, uvedli so osemletne gimnazije, katero so dijaki zaključili z maturo kot zrelostnim izpitom, in nov sistem univerzitetnega študija.
Odmevi revolucije so odzvanjali še daleč v leto 1849. Žalski tržani, tako kot večina ljudstva v slovenskih deželah nasploh, so se postavili na stran cesarja. Politično dogajanje pa je bilo prisotno tudi v vsakdanjem življenju. Ob nekem sporu med žalskima zakoncema Širca je mož Ernest svojo ženo Barbaro ozmerjal z »republikanko«, in Barbara je to razumela kot hudo žaljivko.
V petdesetih letih 19. stoletja je slovensko narodno gibanje s političnega znova prešlo na kulturno področje, to je opaziti na predvsem na literarnem področju, saj je v tem obdobju narasla slovenska literarna produkcija. Literatura je spet postala pripomoček nacionalne, socialne in politične vzgoje, saj so literarno ustvarjanje razglasili za dolžnost vsakega izobraženca. Slovenska politična društva, ki se niso razšla, so se preoblikovala v kulturna in čitalniška združenja.
Ob koncu 50. let 19. stoletja je avstrijska absolutna oblast zašla v krizo. Notranjepolitično nezadovoljstvo je okrepil še vojaški poraz v Italiji in izguba Lombardije. Dvor je bil prisiljen obnoviti ustavno vladanje. Slovensko politično in narodno gibanje pa se je razdelilo na dva tabora: mladoslovenci in staroslovenci. Nasprotja so izvirala zlasti iz liberalne in svobodomiselne usmerjenosti večine mladoslovencev ter iz naraščajočega nasprotovanja Janezu Bleiweisu. Ta delitev je postala očitna po letu 1865 ob vprašanju časopisja. Izdajatelj Novic Janez Bleiweis se je zavzemal za slovenski časopis v nemščini, ker je menil, da bi bili tako Nemci pravilneje seznanjeni s slovenskimi zahtevami in jih tudi podprli. Proti teh zahtevi je odločno nastopil mladoslovenec Fran Levstik, ki je urejal časopis Naprej.
S prehodom v ustavno dobo, v šestdesetih letih 19. stoletja, se je politično in kulturno življenje Slovencev osredotočalo predvsem na čitalnice. Prve čitalnice so nastajale na območjih s slovensko večino in so bile predvsem zbirališče slovenskih izobražencev, meščanstva pa tudi duhovščine. V njih so budili in utrjevali narodno zavest ter pospeševali uporabo slovenskega jezika. Čitalnice so skušale povezati Slovence in jim vzbuditi občutek narodne pripadnosti. Njihov temeljni namen je bil oblikovati in omikati slovensko besedo in petje, kar je bil privlačen in zanimiv cilj tudi za nižje plasti slovenskega naroda. Čitalnice so bile posodobljena oblika predmarčnih bralnih društev. Prirejale so »bésede«, to so bile prireditve z govori, predavanji, deklamacijami, glasbenimi in pevskimi nastopi ter gledališkimi igrami.
Za najpomembnejše pobudnike čitalniškega gibanja štejemo staroslovence. Predstavljal jih je dr. Bleiweis s svojim krogom »prvakov«, njegova najpomembnejša sodelavca pa sta bila dr. Toman in dr. Costa. Vodili so previdno politiko, nagnjeno h kompromisom, bali so se revolucionarnih teženj in ekstremnih stališč. Po letu 1864 so doživljali čedalje ostrejšo kritiko Frana Levstika in okrog njega delujočega mladoslovenskega gibanja. Za čitalnice po vzoru hrvaških »Čitaonic« se je najprej navdušil dr. Janez Bleiweis, vodilni slovenski politik. Leta 1860 je v Novicah poročal o obnovitvi čitalnice v Zagrebu. Končna spodbuda je prišla od stalnega dopisnika iz Zagreba Ferda Kočevarja – Žavčanina, ki je napisal serijo člankov z naslovom Slovenske narodne potrebe. V njih je poudaril, da bi morala biti Ljubljana zgled drugim slovenskim mestom.
1866. Tokrat proti Prusiji, s katero se je povezala tudi Italija. Januarja 1867 se je na deželnozborskih volitvah pokazalo, da narodno gibanje že uživa množično podporo podeželskega prebivalstva, saj so njegovi kandidati v kmečki kuriji zmagali skorajda na vsem slovenskem etničnem ozemlju. Toda dunajska vlada se je rajši kot s Slovani sporazumela z najnevarnejšo opozicijo v monarhiji – z Madžari. Tako je bil leta 1867 v državi uveden dualizem – sklenjena je bila realna unija med Ogrsko in deželami, zastopanimi v dunajskem državnem zboru: Avstro-Ogrska. Slovenci so se kljub veliki politični uveljavitvi spet znašli razkosani v treh državah. Dualizem je vzbujal ogorčenje na Slovenskem, še posebej pa je vzbudilo ogorčenje ravnanje slovenskih poslancev na Dunaju, ki so bili sicer proti dualizmu, glasovali pa so zanj.
