Moj oče je bil zelo ponosen strojevodja na parni lokomotivi v šestdesetih. Bazo je imel v Celju iz katere je vozil po okolici v Velenje, Rogatec, Rim.Toplice…. Njegov pomočnik je opravljal delo “kurjača”, ki je v peč dajal premog, da je bila lokomotiva v voznem stanju. Zaradi dima je tudi moj oče bil črn po obrazu zaradi saj. Enako tudi midva z bratom, ko naju je oče “švercal” v času počitnic na kratki vožnji.
Z bratom, ki sva takrat obiskovala osnovno šolo, sva mu večkrat dostavila kosilo oz. večerjo v “kanglici” na železniško postajo Celje.
Ko je bil že vrsto let v pokoju, je bil zelo čustveno navezan na tiste čase in nam pripovedoval zgodbe. V zimskem času je metal premog na odročnih krajih iz lokomotive, da je marsikaterega razveselil, pri ogrevanju. Pred tem jih je obveščal z piskanjem lokomotive.
V tistem času so zaposleni na YU železnicah imeli izkaznico-Režisko,ki si lahko koristil brezplačne prevoze. Jaz sem se kot osemnajst letna mladenka peljala na obisk v Beograd.
