Leta 1940 je občina Bistrica ob Sotli, tedaj še Sv. Peter pod Sv. gorami štela kar 2368 prebivalcev. Nemška vojska je v našo vas prikorakala 11. aprila 1941 (Zorenč,1997) in še preden se je leto 1941 izteklo je bilo iz svojih domov izgnanih kar 1973 ljudi. Doma je ostalo zgolj dvanajst družin (Kunst, 1997: 3).
Po reki Sotli je potekala državna in okupacijska meja med nacistično Nemčijo in Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Zaradi pomembne strateške lege je predstavljala “prvi zaščitni pas pred vdorom nezaželenih in motečih tujerodnih elementov v spodnještajersko okupacijsko cono” (Sitar, 2022). Nemška oblast je to mejno območje, kasneje zavarovala z visoko žičnato ograjo in minskimi polji. Mejo so zastražili tudi z opazovalnimi (stražnimi) stolpi, po letu 1944 pa so vzdolž celotne meje začeli z obsežnimi utrjevalnimi deli. Gradili so strelne jarke, mitralješka gnezda ter bunkerje, ostanke katerih je še danes mogoče videti v pokrajini (Mikša in Zorn, 2020: 5).
Takoj po prihodu je nemška oblast pričela izvajati raznarodovalno politiko, s katero je nameravala izbrisati slovenski narod. Izmed vseh okupiranih narodov v zasedeni Evropi so bili Slovenci podvrženi nacističnemu cilju najhitrejšega uničenja naroda kot etnične enote (t. i. etnocid)« (o tem Sitar, 2022). Najprej so izselili kulturne in izobražene ljudi. Iz šolske kronike je razvidno, da je bil prvi izgon iz občine Sv. Peter pod Sv. gorami dne 28. aprila 1941. Izgnali so župana Alojza Zorenča z družino in domačega župnika Ivana Rančigaja. Župnik Rančigaj je bil izseljen 5. julija 1941 in interniran v Jasenovcu, kjer so ga mučili do smrti (Valenčak 2009: 11).
Z raznarodovalno politiko so želeli drastično spremeniti slovenski prostor. Razpustili so slovenske politične stranke, organizacije, društva, sklade, prostovoljna gasilska društva itd. Popolnemu uničenju je nemški okupator zapisal slovensko kulturo tudi z uničenjem slovenske tiskane besede. Uničevali so obstoječi slovenski tisk, od leksikonov do molitvenikov. Uničevali so tudi slovenski tisk iz zasebnih knjižnic. Jože Poljšak je zapisal, da je Osnovna šola Bistrica ob Sotli ob okupaciji prenehala z delovanjem, učitelji so bili pregnani. Uničen je bil ves šolski arhiv, slovenski učiteljici je uspelo rešiti le šolsko kroniko. (Poljšak, 1979: 18).
Celotno območje Bistrice ob Sotli, ki so jo Nemci preimenovali v Sankt Peter bei Königsberg oziroma v Königsberg am Sattelbach (Valenčak 2009: 17), je spadalo v okrožje Brežice. Raznarodovalni, ponemčevalni in rasni politiki je služil tudi tako imenovani izselitveni pas, v katerega je bilo zajeto celotno območje Bistrice ob Sotli. Po opravljenih rasnih, dednozdravstvenih, narodnostnih in političnih pregledih ter preverbah tukajšnjega prebivalstva so se izgoni iz Obsotelja pričeli ob koncu oktobra 1941. Že v sredini maja 1941 pa so v ta namen v bližini izselitvenega pasu na gradu Rajhenburg (nad današnjo Brestanico) ustanovili posebno zbirno taborišče za izgnance, od koder so jih deportirali v notranjost nemškega rajha, v delovna taborišča, na njihove domove pa so naselili Kočevarje, Besarabce, Dobrudžane (Zorenč, 1997: 4).
