V drugem zvezku z naslovom Celjski grofje, ki je izšel leta 1930 v slovenskem in nemškem jeziku, je Seebacher upodobil vzpon in padec celjske plemiške rodbine. Jedkanice je s spremnim besedilom opremil Janko Orožen. Prizori se navezujejo na ključne dogodke iz zgodovine Celjskih grofov; tako so med drugimi upodobljeni matični grad Žovnek, pogrofovljenje Friderika I. Žovneškega, poroka Barbare Celjske s Sigismundom Luksemburškim in upodobitev Starega gradu. Naklada je bila omejena na 30 izvodov, vzrok za tako omejeno število pa je bila zahtevnost tehnike ‒ radiranka.
Zadnji, posthumno izdani zvezek Grofje Celjski danes in nikdar več (Heut Graffen von Cilli und nimmermehr) je v besedi in sliki predstavil nesrečno ljubezensko zgodbo Friderika II. Celjskega in Veronike Deseniške. S spremno besedo Martina Perca v nemškem jeziku je zvezek izšel leta 1942.
Avgust Friderik Seebacher je ostajal prisoten v zavesti Celjanov predvsem kot avtor serije jedkanic Celeja antiqua et nova in dokumentalist Celja. Leta 1980 mu je kustosinja Pokrajinskega muzeja Celje (PMC) Milena Moškon posvetila občasno razstavo z 29 razstavljenimi deli, ki jih muzej hrani še danes. Leta 2010 je bil izdan tudi ponatis grafičnih map Celeja antiqua et nova in Grofje Celjski. Kratko je bil predstavljen tudi na razstavah Celjani so jih poznali leta 2010 in Iz vojne v novo državo leta 2018, ki ju je pripravil Pokrajinski muzej Celje.
