Faksimile je natančen posnetek, nov ‘izvirnik’, ki so ga namnožili s tiskanjem. Prvi ročni poskusi, da bi s tiskom razmnožili natančne posnetke starih rokopisov, segajo v začetek 17. stoletja. V 18. in 19. stoletju so se začeli uporabljati prosojni in kopirni papirji, napredek v izdelavi faksimilov pa je tesno povezan z napredkom v tisku, sploh z iznajdbo litografije.
Pojem faksimile v današnjem pomenu je bil prvič uporabljen v zadnji četrtini 18. stoletja. Iznajdbe fotografije, želatinastega tiska ter offset tiska (19. stol.) so skozi razvoj prinašala nenehne izboljšave. Sredi 19. stoletja so se poleg fotografskega in fotomehaničnega faksimiliranja uveljavili faksimili z dodanimi študijami in komentarji, ki so bili vezani v faksimile ali priloženi v samostojni knjigi. S prvimi laserskimi čitalniki v sedemdesetih letih 20. stoletja se je začela doba elektronskega oziroma digitalnega faksimiliranja.
Osnovni namen tovrstnih izdaj je, da se do najmanjše podrobnosti približajo originalu, bodisi izvirnega rokopisa ali izbranega izvirnika – prve izdaje. Tako postanejo izjemno redki izvodi dostopni širšemu krogu ljudi, predvsem raziskovalcem, v študijske namene ter zbirateljem. Faksimili in reprinti (natančni ponatisi) so zaradi zahtevnih postopkov izdelave ter omejenih naklad zelo dragoceni, sploh če je izdaja še bibliofilska, numerirana, to je ročno oštevilčena. Danes je večina izjemno redkih besedil, ohranjenih tiskov iz obdobja protestantizma ter novoveških predlog dostopna v obliki faksimilov.
Prvi faksimili Slovenike so bili natisnjeni v Nemčiji ali Avstriji, za njih je v veliki meri zaslužen Jernej Kopitar. Četudi se je v 19. stoletju tiskarstvo na Slovenskem razvijalo naglo, pravega faksimile v tem obdobju še nismo dobili. Tiskar Krajec v Novem mestu se je prvi lotil tehnološko zahtevnih reprintov Valvasorjevih del (1877–1879), ki jih je sam poimenoval ‘nespremenjene’ izdaje. V začetku 20. stoletja so začeli faksimile izdelovati tudi tiskarji na slovenskih tleh. V predmoderno dobo slovenskih faksimilov tako štejemo obdobje 1829–1959.1 Četudi je bil fotografski postopek v tem obdobju že dokaj izpopolnjen in je olajšal prenos izvirnika na litografsko ploščo, so opazne še pomanjkljivosti v ustreznosti barv. Značilno je tudi, da te izdaje po večini ne ločujejo spremne študije od reproduciranega izvirnika. Marsikateri izvod tako dejansko sodi med reprinte in ni pravi faksimile.
Od druge polovice 20. stoletja pa vse do danes so napredni postopki mikrofilmanja ter pozneje digitalizacije omogočili izdelavo izjemno kakovostnih faksimiliranih izdaj.
_____
1 Glavan, M.: Slovenski faksimile v 19. in v prvi polovici 20. stoletja: predmoderni faksimile. V.: Knjižnica, Ljubljana, 48(2004)4, str. 7-36.
