Ko sta tako iz Vrat proti Kredarici in Triglavu vodili dve poti (nemška in slovenska), je Aljaž pričel misliti na na gradnjo novega planinskega doma, saj prvotna manjša koča iz leta 1896 ni več zmogla povečanega obiska. Da bi pridobil potrebna sredstva za gradnjo, je celo razmišljal o ustanovitvi delniške družbe. Na koncu mu je ob pomoči Slovenskega planinskega društva uspelo zbrati sredstva za postavitev lične lesene zgradbe, ki je stala na solidnih cementnih temeljih.
Novi dom, ki so ga svečano odprli 7. avgusta 1904, še ni imel vodovoda. Menda je Aljaža hudo skrbelo, da bi obiskovalci slovesnosti ob odprtju ostali žejni. Da se to ne bi zgodilo, je Janko Mlakar, ki je bil odgovoren za pijačo, omenil Jakobu Aljažu, da so naročili štiri sodčke piva. Aljaž pa naj bi se ustrašil, da to ne bo dovolj:
»Kaj, samo štiri sodčke? Kaj hočete, da mi ljudje izpraznijo ves vodovodni rezervoar! Najmanj 24 jih bomo potrebovali, če pa odbor misli, da bo preveč, jih naročim na svoj račun.«
Aljaž očitno ni pretiraval, saj so zvečer na dan odprtja gorski vodniki popili še zadnje ostanke iz štiriindvajsetega sodčka.
Deržaj, Matjaž (1993). Planinski pozdrav : ob 100-letnici ustanovitve slovenskega planinskega društva. Mladika, str. 75–77.
