Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja so se v prestolnici dežele Kranjske pojavljali zgolj potujoči kinematografi, ki so v gostujočih hotelskih dvoranah in salonih le po nekaj dni prikazovali filme, nato pa so odšli gostovat v druga mesta v avstrijski monarhiji. Eden takšnih je bil potujoči kino Excelsior, ki se je v Ljubljani pojavil februarja 1899. Deloval je v hotelu Malič oziroma »Stadt Wien«.
Predstave so začeli prikazovati 22. 2. 1899 v hotelskem zimskem salonu, od četrte do osme ure zvečer. Po navedbah je v Ljubljani gostoval le en mesec, do 26. 3. 1899. Slaba tri leta predtem, novembra leta 1896, se je v istem hotelu pojavil potujoči kino Curiel. Potujoči kinematografi so se občasno ponekod pojavljali tudi še po koncu druge svetovne vojne. Na začetku 20. stoletja se je na kinematografskem prizorišču Ljubljane pojavil fotografski mojster Davorin Rovšek (1867-1949).
Leta 1907 je vrata v svet kino predstav odprl Kino Edison, 1915 se mu je pridružil Kino Central. V letih med obema svetovnima vojnama so odprli Kino Matica in Kino Kodeljevo. Delovali so še Ideal, kino prizorišče na Glincah pri Viču in drugi.
Revija Naš kino je leta 1941 priobčila spomine enega izmed ljubljanskih kinooperaterjev, brez katerih predvajanja filmov ne bi moglo biti:
»V letih pred svetovno vojno je bil prvi in edini kinematograf v Ljubljani tam, kjer je sedaj trgovina Prelog na Tyrševi cesti. Nas mladino je posebno zanimalo kaj se godi v oni sobici, od koder je prihajal snop luči, ki je metal na platno žive slike. Tako rad bi bil vsaj pogledal v kabino, toda vstop je bil strogo prepovedan. Moral sem se zadovoljiti s tem, da sem iz čakalnice kukal v kabino, v kolikor se je seveda dalo.
V letu 1915 se je v poslopju opernega gledališča odprl kino Central. Moja srčna želja je bila, priti v stik z operaterjem. Lastnik kina me je vzel za previjalca filmov. Toda operater me ni nikakor pustil k stroju. Šele ko je prišel drug operater, ki je bil sam rad včasih prost, me je pričel uvajati v delo. Imeli smo aparat Ernemann II z obločnico brez zrcala, z debelimi oglji. Igrali smo s 50 amperi, kar je proizvajalo v mali kabini silno vročino. Spominjam se dobro, kako smo včasih zvečer pri zadnji predstavi pognali motor, da smo preigrali včasih cel spored kar za četrt ure prej, kar je pa danes pri zvočnem filmu nemogoče.
Nekoč sva z glavnim operaterjem celo noč lepila napise v film. Najbrž sva bila že precej zaspana in sva površno zlepila film. Toda ta površnost se nama je hudo maščevala. Naslednjega dne pri predvajanju filma je zlepljen film popustil in stroj je zapeljal odtrgani del filma naravnost pred obločnico. V hipu je bil ves gornji del filma v plamenu. Pričeli smo gasiti z vodo in s tem napravili še več škode kot koristi. Vsi kovinasti deli kabine so bili naelektreni vsled stika, katerega je povzročila voda. Film pa, katerega ni dosegel plamen je bil moker in smo ga potem napenjali čez cel oder v operi in sušili kot perilo.
Leta 1920 se je ustanovilo v Ljubljani društvo slovenskih kinooperaterjev. Leto kasneje je to društvo odprlo kino Tivoli, ki je bil tedaj drugi kino v Ljubljani. Ta kino je deloval približno tri leta. Predvajal je filme kot n. pr. Indijski nagrobni spomenik v treh delih, Peter Voss, tat milijonov v petih delih i. dr. Zanimanje občinstva je bilo naravnost ogromno. Ljudje so si kupovali in naročevali vstopnice za vse dele v naprej in navdušenje je bilo tolikšno, da so nekateri kar dopisovali upravi kina, kako si predstavljajo nadaljnji potek filma.
Kabina kina Tivoli je bila za tiste čase vzorno urejena. V njej so stali trije projekcijski stroji. Prvi za predvajanje, drugi za izpite in tretji za rezervo. Kmalu po otvoritvi kina so dospele že zrcalne obločnice, s katerimi se je dosegel isti odnosno še boljši svetlobni učinek pri mnogo nižji amperaži. Šli smo lahko od prejšnjih 50 amperov na 15 do 18 amperov, kar je bil že velik prihranek pri električnem toku.
Do danes sem preigral 26 milijonov 596 tisoč metrov nemega filma in 20 milijonov 312 tisoč metrov zvočnega filma, torej skupaj 46.908.000 metrov filma. Zvočni film kljub napredku tehnike ni dela v kabini poenostavil, nasprotno: danes mora operater ob pričetku predstave opraviti 22 prijemov predno gledalec zagleda sliko in zasliši zvok. Pri nemem filmu je bilo pa treba le pognati motor, prižgati obločnico in ugasniti luč v dvorani. Pač pa je moral tedaj operater vedno sedeti poleg stroja in stalno privijati oglje obločnice, ki je zelo hitro izgorevalo. Danes opravlja to stroj samodelno. Tudi proti požaru je danes v kino-kabinah vse bolj vsestransko zavarovano. Vsak stroj ima tri neposredne zaslonke, od katerih delujeta dve povsem samodelno. Poleg tega imajo še nekateri stroji vodno, drugi pa zračno hlajena okenca. Vsak večji kino ima danes po dva stroja, da lahko predvaja celoten spored brez odmora.«
Vir.: L. K.: Kino-operater nekdaj in danes. V: Naš kino, leto 1, št. 13, 29. 4. 1941, str. 207-208.
