Tako kot Peče je kraj Tuštanj (v HTS: Zgornji Tuštanj) prvič omenjen v ustanovitveni listini Velesovskega samostana, ki so ga ustanovili bratje Gerloh, Walter in Weriand iz Kamnika. V dokumentu, nastal je pred 11. decembrom 1238, potrdil ga je oglejski patriarh Bertold, je med drugim zapisano, da je Gerloh iz Kamnika podaril novoustanovljenemu samostanu eno kmetijo v Tuštanju: …in Tvztan … (Listina ARS ZL; UBKr II, št. 102; GZS V, št. 698).
Naslednji znani dokument, v katerem je zapisan Tuštanj kot Tuftstein, je nastal leta 1260, sledi dokument iz leta 1335 (… in monte de Taustayn …), trikrat je zapisano ime Tewstain v letih 1444–1453, sledijo pa še Tustan in Tusschtain leta 1458, Tenztain leta 1494 in Twfcstain leta 1496. Valvazor je kraj (grad) zapisal kot Tuffstein. Ime kraja Tuštanj izhaja iz nemške besede Tuff-stein, v prevodu: (kamnina) lehnjak. Stražar je zapisal, da je verjetno, da so tako imenovali moravški peščenjak, ki so ga veliko izkoriščali že v rimski dobi in v srednjem veku. Veliki kamnolomi so bili med Rudnikom in Tuštanjem (Stražar, 1979, str. 100).
Zgodovinar Anton Koblar je v članku O zidanju cerngrobske cerkve zapisal podrobnosti iz stavbinske pogodbe iz leta 1520; v pogodbi se med drugim nalaga mojstru Jurku iz Škofje Loke naslednje: »Močen naj bode svod nad svetiščem, kakor tudi oboka v zvoniku. Za obokanje naj mojster kamenje lomi na svoje stroške v Moravčah in naj je tam obdela. Vdolbe naj v jeden kamen grb frizinškega škofa. Tudi rože (Rosen), ki bodo v sklepih, naj lepo izdela za vse tri svode, da ga ne bodo ljudje zmerjali. Ključarja skrbita, da se kamenje na cerkvene stroške zvozi iz Moravč v Cerngrob.« (Koblar, 1892, str. 154.)
Ime Tuštanj se predvsem povezuje z gradom Tuštanj, ki stoji med Spodnjim in Zgornjim Tuštanjem. Zgrajen je bil mnogo kasneje, večina virov navaja letnico 1490, kot je kraj dobil ime. Grad je eden izmed redkih slovenskih ohranjenih gradov. Čeprav predmet tega prispevka ni poseganje v zgodovino gradu, naj poudarim, da je grad Valvasorja tako očaral, da mu je poleg pohvalnega opisa v Slavi vojvodine Kranjske posvetil kar dva bakroreza, kar je sicer storil le pri najbolj pomembnih grajskih stavbah.
