Rakovnik je zelo staro naselje na južnem delu Ljubljane. Razprostira se ob Dolenjski cesti, na južnem vznožju Golovca. V starejših virih so zapisali, da je oddaljen pet minut hoje od nekdanjega dolenjskega kolodvora in od postaje cestne železnice. Naselje se je nahajalo v katastrski občini Ljubljana-Karlovško predmestje.
Sedaj je Rakovnik del mesta, spada v Četrtno skupnost Rudnik. Še pred nekaj desetletji pa je bilo to podeželsko naselje. Poznali so ga zlasti sprehajalci in številni lovci.
Kraj je skupaj s tamkajšnjim dvorcem opisal že Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske.
»Samo pol ure sprehoda od Ljubljane pride človek do gradu Kroiseneck na Dolenjskem. Kranjec ga imenuje Rakovnek in pod tem imenom razume nekaj podobnega, kot Nemec misli z nemškim imenom, namreč Rakov kot. To ime prihaja od rakcev, katerih veliko lazi okoli po potočku, ki teče mimo gradu. Kajti po kranjsko se za Krebs reče rak in rakov kot je torej Rakovnek. Rake namreč v Avstriji in tudi drugih sosednjih deželah imenujejo Kroissen. Ta grad, ki bi ga pravzaprav morali imenovati palača, saj so ga zgradili edinole zaradi užitka in veselja, stoji v grapi, pa vendarle malo navkreber in na majhni vzpetini. Od tega ima svoj razgled (ali prospekt) čez obsežno ljubljansko barje proti Vrhniki. Zato nekateri mislijo, da je tu zrak nezdrav, toda izkušnje govorijo drugače. Tudi zato bi ga lahko označili kot palačo za užitek, ker ga obdajajo lepi okrasni, zeliščni in sadni vrtovi, nad gradom pa je tudi prikupen gozdiček. V užitek so tudi zelo lepi travniki, obdelana polja in več ribnikov ali bajerjev.
Prvi, ki je ta grad začel graditi povsem na novo, je bil pravni učenjak in doctor juris po imenu Johan Putschar. Ker ni imel nobenih lastnih potomcev, bil pa je zelo bogat, je hotel denar potrošiti in zagraditi na ta način. Dostikrat je govoril, da svojega denarja ne more bolje naložiti, kot da ga privošči ubogim delavcem. Toda nekaj časa je gradil, pa spet prenehal, tako da je dal celo podreti, kar so zgradili, in na ta način je vedno imel neka gradbena dela, dokler je bil živ. Na ta način lahko rečemo za ta grad »nomen est omen« in godilo se mu je v skladu z njegovim imenom, ker je gradnja enkrat napredovala in potem spet nazadovala, tako kot raki lezejo enkrat naprej in drugič nazaj. Ta nenavadni graditelj pa je umrl pred približno štiri ali petintridesetimi leti.
Nato je to palačo dobil gospod Friderik grof von Attimis, deželni kranjski vicedom, in ko se je leta 1666 poslovil od tega sveta, jo je zapustil svoji gospe vdovi, rojeni grofici Strozin. Nato si je ta grad pridobil gospod Franc Rigoni. Nato ga je kupil knez von Eggenberg, gospod Johan Seyfrid, kranjski deželni glavar itd. itd. Pred nekaj leti pa ga je z nakupom pridobil kostanjeviški prelat gospod Johanes, ki ga je imel kot pooblaščenec na Kranjskem tri leta v posesti. Nato ga je od njega kupil gospod Peter Petergallo, ki je še danes njegov lastnik. Sicer pa je leta 1682 gospod Štefan von Grafheyden, mestni svetnik in trgovec v Ljubljani, dal na tem mestu postaviti glažuto in si zato iz Benetk pridobil steklarja, ki je tudi poskusno izdelal precej kozarcev. Toda to glažuto so kmalu nato opustili.«
J. Vajkard Valvasor, Čast in slava vojvodine Kranjske, 2009-2013, novi slovenski prevod, 3. zv., str. 319-321.
Lastniki rakovniške graščine
V monografiji Majde Smole o graščinah nekdanje dežele Kranjske izvemo imena vseh lastnikov gospostva in graščine Rakovnik do prodaje salezijancem leta 1900. Prva lastnica gospostva Rakovnik oziroma Kroissenegg ter prvotne grajske stavbe na začetku 17. stoletja je bila neka Doroteja Sidonija pl. Schrottenbach. Leta 1629 je graščino prodala Johannu Putscharju, ki jo je povsem prezidal, kakor je poročal že Valvazor. Leta 1649 je graščina prišla v posest Friderika grofa Attemsa, ki jo je imel v zakupu tri leta, potem pa je postal njen lastnik, saj je Putschar leta 1650 umrl. Potlej je sledilo še nekaj lastnikov: leta 1666 Attemsova tretja žena Frančiška roj. grofica Strozzi, nato Franc Rigoni in kranjski deželni glavar Janez Friderik knez Eggenberg, leta 1682 kostanjeviški prelat Janez, leta 1685 pa Elizabeta Petrogall. Na začetku 18. stoletja je dvorec postal last jezuitov, ko pa je bil red leta 1773 ukinjen, ga je kupil zdravnik Janez Krizostom pl. Pollini. Ta ga je leta 1781 prodal Janezu Nepomuku Ursiniju grofu Blagaju za 3000 goldinarjev, 12 dukatov ključarine in 100 mernikov ovsa. Po njem so si sledili naslednji lastniki: njegov sin Jožef leta 1806 ter vnuka Rihard in Ignac v letih od 1818 do 1826; nadalje lekarnar Franc pl. Gromadzki, ki ga je dobil za 8500 goldinarjev. Po smrti Gromadzkega 1847 je gospostvo podedovala njegova vdova Friderika, za njo njena hči Avrelija (1853), ki ga je takoj prodala dalje Edvardu Hohnu, od le-tega pa je šlo v roke Janezu Pavlu Schwarzu. Po smrti tega je julija 1870 Rakovnik podedovala njegova hči Lucija, ki se je tega leta poročila z inženirjem Jožefom Tomekom iz Prage. Vse imetje sta uživala skupaj in posestvo je bilo prepisano na njegovo ime. Po njegovi smrti je posestvo ponovno pripadlo Luciji, ki se je znova poročila z nekim Duffejem in januarja 1896 posestvo prodala industrialcu Ferdinandu Melhiorju Schmittu za 23000 goldinarjev. Od njega je posestvo 9. novembra 1899 kupil Franc Hren, ki pa ga je naslednje leto prodal salezijancem.
Lit.: M. Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, 1982, str. 412-413.
Grajski kompleks v Rakovniku
Rakovniški grad je predstavljen že na bakrorezu Andreasa Trosta v Valvazorjevi Topografiji vojvodine Kranjske iz leta 1679. Na upodobitvi je predstavljena v treh parterjih oblikovana, bogato členjena zasnova renesančno-baročnega grajskega kompleksa. Na zgornjem parterju je v osi kompozicije osrednja enonadstropna, na pravokotnem tlorisu pozidana grajska stavba. K njenemu šestosnemu pročelju se na sredi prislanja reprezentančni trinadstropni, s piramidasto kapo kriti vhodni stolpič, vrh obeh vogalov sta nameščena skromna pristrešna stolpiča. Na desni, severovzhodni strani platoja je ozka dvoosna, v nadstropje pozidana galerija, ki povezuje osrednjo stavbo z večjim enonadstropnim, pravokotno ob galeriji pozidanim stanovanjskim poslopjem na desni. Po strmih enoramnih stopnicah se z gornje, gosposke ploščadi spustimo dol na gospodarsko, na spodnjih vogalih z bastijama zamejeno dvorišče z remizo in dostopom v konjušnico. Prikazanih je tudi več ekvipaž, to so razkošne kočije z vprego. Spodnji, tretji, tudi z nizko zidano ograjo zamejeni parter pod gospodarskim dvoriščem je parkovno urejen, sestavljen iz regularnih, geometrijsko razvrščenih gredic.
Izgled grajskega kompleksa se je s prihodom salezijancev in z gradbenimi deli pomembno spremenil. Stavbe s spodnjega parterja in baročna palača desno od dvorca so utonile v zidovju mogočnih novih redovnih stavb, ki so celotnemu območju vtisnile povsem nov pečat. Od prvotne zasnove se je poleg pritličnega in povsem prezidanega stolpiča na zahodni strani zgornjega parterja ohranila le osrednja renesančna grajska stavba, vendar je bila takrat že brez obeh vogalnih pristrešnih stolpičev pa tudi brez značilnih dvonadstropnih, oktagonalno oblikovanih vrhnjih etaž vhodnega stolpiča. Obnovljeni renesančni dvorec se še vedno ponaša s temeljnimi karakteristikami iz časa svojega nastanka leta 1629. Pozidan je na pravokotni talni ploskvi, na treh straneh je poudarjen s prizidanimi stolpiči, sega pa le v višino nadstropja.
Lit.: I. Stopar, Gradovi na Slovenskem, 2003, str. 114-118.
O rakovniški župniji
Od leta 1956 deluje rakovniška župnija. Zaradi živahnega verskega življenja, pestre ponudbe oratorija in zaradi večanja števila prebivalcev na južnem obrobju Ljubljane pod Golovcem so že pred letom 1940 resno razmišljali, da bi na Rakovniku ustanovili župnijo. Druga svetovna vojna je ta prizadevanja zavrla in pomaknila v poznejši čas.
Pobuda za ustanovitev župnije je bila uresničena na praznik apostolov Petra in Pavla, konec junija leta 1956. Župniji so dodelili zaokrožen teritorij južnega dela Ljubljane: pod Golovcem, po Ižanki do avtoceste, na vzhodu pa do industrijske cone in Spodnjega Rudnika. Romarska cerkev je postala središče živahnega župnijskega življenja. Stavbo župnišča so konec sedemdesetih let dokončno uredili v temeljito prenovljenem in preurejenem nekdanjem hlevu.
(Vir: https://rakovnik.si/zupnija/)
