Po prvi svetovni vojni se je začelo Novo mesto razvijati kot gospodarsko in kulturno središče Dolenjske. Meščani so se ukvarjali predvsem s trgovino in obrtjo. Industrija je bila šele v razvoju, zato je imelo mesto na eni strani obrtniško – trgovsko – uradniški značaj, po drugi pa podobo podeželskega središča. Tako ga je opisal tudi Trdina v svojih spominih, ko pravi: »Celo Novo mesto, metropola dolenjska, ni drugega nego uradniška in cerkvena naselbina. Da mu vzameš cesarske orgle, Kapitelj in samostan, bi postalo propadajoča vas.« (Trdina, 1956). Njegov opis se sicer nanaša na drugo polovico 19. stoletja, a se mesto v pol stoletja ni dosti spreminjalo. Predvojno Novo mesto je obsegalo današnje staro mestno jedro na zavoju reke Krke, leta 1923 pa so mestu priključili še Kandijo na desnem bregu Krke (Tončič, 1990).
Od osebnih praznikov so v tem obdobju Novomeščani praznovali predvsem godove, rojstne dni le redki. »Za rojstne dneve smo vedeli, ker smo tako šteli leta.« Praznovanje je bilo med ljudmi razumljeno kot poseben dan, ki se razlikuje od ostalih dni. Danes informatorji, ki se spominjajo preteklosti, ocenjujejo praznovanja z današnjimi izkušnjami. »Takrat je bilo drugač, se ni praznovalo tako kot dons, smo bli bolj skromni.« Zato je bil tudi pogost odgovor, da »se takrat (med obema vojnama, op.a.) sploh ni praznovalo.« Odnos do praznovanja in spomin nanj je pri informatorjih odvisen predvsem od socialnega položaja družine, pa tudi od vzgoje ter pojmovanja godu kot družinskega praznika. »Imel sem prijatelja, ki je bil iz bogate družine, pa niso nikoli praznovali godov ali rojstnih dni, ker si niso znali narediti lepega dne.« Zato je bilo praznovanje godu predvsem »družinski praznik, ki ga praznuješ z najbližjimi«, kar je pomenilo, da je bila vsa družina zbrana, kosilo »praznično«, ponekod pa so se tudi obdarovali. Tudi tisti, ki so bili iz revnejših družin, so se spomnili na godovnika in ga razveselili, pa čeprav samo z dobrimi željami. »Sem iz velike družine, deset otrok nas je blo. Naša mama nas je zmeraj usmerjala tako, da smo se strašno veselil, še je imel kdo god. Veste, smo se imel radi.«
