Ivan Pirih (1881–1925) je bil prvi, ki se je v družini Pirih začel ukvarjati z umetniškim ustvarjanjem. Bil je podobar, rezbar in pozlatar. Rodili so se mu štirje otroci, med katerimi sta Ivan ml. in Pavel ravno tako znana po svojem umetniškem delovanju.
Prvi, ki se je začel ukvarjati z umetniškim ustvarjanjem, je bil Ivan Pirih, rojen leta 1881 v Podbrezjah. Po opravljeni ljudski šoli je bil kratek čas v uku za čevljarja v Kranju, že leta 1895 pa se je začel v Vurnikovi delavnici v Radovljici učiti za podobarja, rezbarja in pozlatarja. Vajeniško dobo je končal 25. aprila 1900 s pohvalo in priporočilom Janeza Vurnika ml. Kot pomočnik je ostal v delavnici leta 1904, naslednje leto pa je odprl svojo obrt v domači hiši “Pr Pirih”, na današnji Štrukljevi ulici v Predtrgu.
Pogosto se je vračal v kamnoseško in podobarsko delavnico Janeza Vurnika ml., v kateri so zaradi številnih in obsežnih naročil občasno zaposlili tudi več kot trideset pomočnikov. V tistem obdobju so med drugim izdelali stranski Marijin oltar v cerkvi sv. Petra v Radovljici, 1898, oltar v cerkvi sv. Lamberta na Lancovem, 1899, večino kiparskih del v kamnu in lesu za cerkve sv. Martina na Bledu, med 1904 in 1905 ter 1910, ter velik del opreme in kamnoseškega okrasja v romarski cerkvi na Brezjah, med 1900 in 1909, vodnjak in spomenik Josipini Hočevar v Radovljici, 1908. Delavnica, ki jo je od leta 1911 vodil kipar in pozlatar Jožef Pavlin, je izdelovala tudi nagrobnike, pokopališka razpela, portale in druge kamnoseške izdelke.
Ivan Pirih se je leta 1905 poročil z Lucijo Pretnar s predtrške kmetije “Pr Bavant”, danes Jurčičeva ulica 2. Rodili so se štirje otroci: hči Katarina in sinovi Franc, Ivan in Pavel. Ivan Pirih je pogosto sodeloval pri različnih kulturnih prireditvah v Radovljici, posebej rad je pel in pripovedoval o svojem življenju in umetniškem delu. Leta 1914 je bil vpoklican v vojsko in 1915 ranjen v Galiciji, od koder se je kot invalid vrnil domov.
Po vojni je nadaljeval s podobarskim in rezbarskim delom ter z obnavljanjem litoželeznih nagrobnih križev. Pri tem so mu pomagali sinovi Franc, ki se je kasneje izučil mizarstva, ter Pavel in Ivan ml., ki sta se posvetila slikarstvu in podobarstvu. Umrl je leta 1925.
V domači hiši so ostali številni predmeti, ki so pričali o širini njegovega ustvarjanja: kiparsko orodje, dleta, lističi za pozlato, oglje za risbe, tube z barvami, slikarske palete in stojala, rezljani okvirji za slike ipd., pa tudi domače in tuje strokovne knjige in revije o cerkvenem kiparstvu in rezbarstvu.
Ohranilo se je le malo njegovih del. Rezbarsko delo iz leta 1910, ki je tudi podpisano in naslovljeno – Pust, predstavlja spačen obraz, ki spominja na maske s pročelja radovljiške graščine. V domači hiši visi Križani. Izdelal pa naj bi tudi lesene in poslikane jaslice za cerkev na Brezjah. Ohranili so se tudi marmorna skulptura Kristusa s trnovo krono in risba s svinčnikom, odličen portret moža, ki ga je izdelal pri devetnajstih letih.
