To, kar je za celjsko cinkarno pred prvo svetovno vojno pomenil Albert Brunner, je v obdobju med obema vojnama pomenil Todor Lazarević, ki je bil njen ravnatelj vse od leta 1923 pa do nemške okupacije leta 1941. Po prevratu leta 1918 je celjska cinkarna kot avstrijsko državno podjetje prešla v last Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) in se je najprej imenovala Plavžarsko oskrbništvo SHS v Celju, nato pa Državna cinkarna Celje. Zaradi izgube rudnika cinkove rude Rabelj, ki je po prvi svetovni vojni prešel pod Italijo, in zaradi izgube nekdanjega avstrijskega tržišča, je cinkarna zašla v tako hudo krizo, da so morali nekajkrat proizvodnjo v njej skoraj povsem ustaviti.
Da bi jo rešili iz krize, jo je Ministrstvo za gozdove in rude Kraljevine SHS sklenilo dati v zakup. Po večkratni licitaciji je bila 22. septembra 1922 med njim in konzorcijem bank, v katerega sta stopili Slavenska banka, d. d. v Zagrebu in Srpska trgovačka banka v Beogradu, podpisana zakupna pogodba. Za prevzem podjetja je bila ustanovljena delniška družba Cinkarna, d. d. v Gaberju pri Celju, ki je bila pri Okrožnem kot trgovskem sodišču v Celju registrirana 29. avgusta 1923. Zakupna pogodba je bila sklenjena za obdobje tridesetih let. Za ravnatelja Cinkarne, d. d. je vodstvo novoustanovljene delniške družbe imenovalo Srba Todorja Lazarevića, rojenega leta 1891 v Leskovacu v Srbiji. Po prihodu v Celje se je Todor Lazarević poročil s Pavlo Ravnikar, vendar otrok nista imela. Postavitev Todorja Lazarevića za upravitelja Cinkarne se je kmalu izkazala za uspešno potezo. Pod njegovim vodstvom se je poslovanje podjetja iz leta v leto izboljševalo.
Da bi zagotovili potreben kapital, je delniška družba Cinkarna navezala stike s češko firmo C. T. Petzold & Co. iz Prage in z njeno udeležbo v letih 1923/24 postavila obrat za pocinkovanje železne pločevine, sedem let kasneje (1930) pa še obrat za proizvodnjo cinkovega belila. V letih 1936/37 so zgradili obrat za cinkografske plošče. Tako je Cinkarna pred drugo svetovno vojno proizvajala surovi in rafinirani cink, cinkov prah, cinkovo belilo, cinkovo pločevino, pocinkano pločevino, svinčeno pločevino, cinkovo belilo, cinkografske plošče in žvepleno kislino. Ker je predstavljala edino tovrstno podjetje na celotnem ozemlju Jugoslavije, je večino svojih izdelkov prodala na domačem tržišču.
Po finančnem polomu Slavenske banke, d. d. leta 1927 ta ni bila več udeležena v delniški družbi Cinkarna d. d., njene delnice pa so prešle na tvrdko C. T. Petzold & Co z Prage. Leta 1934 so delničarji Cinkarne d. d. kupili delnice delniške družbe Pražarna in kemična tovarna, d. d. Celje, ki je v Gaberju imela svoj obrat za pridobivanje žveplene kisline. Leta 1935 se je Pražarna in kemična tovarna, d. d. združila s podjetjem Metalno akcionarsko društvo v novo firmo Metalna a. d., ki je prvotno imela svoj sedež v Ljubljani nato pa v Beogradu. Cinkarna d. d. in Metalna a. d. sta sicer predstavljali dve samostojni podjetji, vendar pa sta imeli skupno vodstvo, ki mu je načeloval Todor Lazarević. Poleg tega, da je bil ravnatelj obeh podjetij, je Todor Lazarević imel v njiju tudi svoje delnice, in sicer v vsakem po 35 %, kar pomeni, da je bil tudi njun solastnik. Poleg tega je bil še solastnik tovarne pohištva na Teharjah, lastnik zlatarne v Nišu, v Egiptu pa je imel tovarno cinkovega belila in podjetje za vulkanizacijo gume.
Po nemški okupaciji aprila 1941 sta obe celjski podjetji prešli v last in upravljanje nemške države. Todor Lazarević se je že prej umaknil v Srbijo, od koder se je v Celje vrnil takoj po končani vojni maja 1945. V upanju, da bo z novo oblastjo lahko sodeloval, je Ministrstvu za industrijo in rudarstvo (MIR) Federalne Slovenije, ki ga je vodil celjski predvojni komunist Franc Leskošek –Luka, ponudil svoje sodelovanje pri vodenju obeh podjetij, vendar na svojo ponudbo ni prejel nikakršnega odgovora. Istemu ministrstvu je 14. marca 1946 sporočil, da vse svoje delnice v Cinkarni d. d. in Metalni a. d. podarja Ljudski republiki Sloveniji.
Komunistična oblast je kljub temu Todorja Lazarevića obravnavala kot predvojnega kapitalista in v njem videla razrednega sovražnika, s katerim je potrebno obračunati. S tem namenom je proti njemu začela pripravljati politični in montirani sodni proces. Ker je bil Lazarević o tem pravočasno obveščen, je s pomočjo svojih prijateljev, med katerimi je treba omeniti predvsem celjskega gradbenika Franja Greina, ki je sicer izhajal iz Slovenj Gradca, skupaj z ženo uspel pravočasno pobegniti v Avstrijo. Od tam sta odšla v Egipt, kjer je, kot že rečeno, imel dve podjetji. Franjo Grein in še več drugih celjskih podjetnikov pa je bilo 7. in 8. januarja 1949 obsojenih na procesu pred Okrožnim sodiščem v Celju.
