Grumov oče, izučeni strojar, zaposlen kot usnjarski pomočnik in strojarski delovodja, je delal v usnjarni Frančiška Knafliča od leta 1890 do leta 1892, od leta 1894 do leta 1905 ter od leta 1912 do leta 1914. Vmes je bil zaposlen v drugih krajih.
Največje razočaranje in izgubo volje do dela pa je najbrž doživel v Novem mestu pri usnjarju Hočevarju, ki je zaradi finančnih špekulacij leta 1911 bankrotiral in pobegnil v tujino. Sledila je selitev Grumovih v Mokronog in nova nesreča – velik požar v tamkajšnji usnjarni Franca Pence. Za krajši čas so potem odšli v Konjice ter sklenili krog v Šmartnem. A pri Knafliču je tretjič Franc Grum delal le kratek čas, saj sta ga začela najedati razočaranje in alkoholizem.
Usnjarska dejavnost je močno zaznamovala Grumovo družino.
Knafličevo usnjarno je po letu 1931 uspešno vodil Slavkov prijatelj Pavel Knaflič. Obrat je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran. Nastala Tovarna usnja Šmartno pri Litiji je kasneje postala del Industrije usnja Vrhnika in neslavno propadla.
Danes je del objektov tovarne porušen, v nekaterih pa potekajo druge dejavnosti.
Od usnjarne nas je pot vodila mimo opuščenega prosvetnega doma, nekdanjega sedeža klerikalne posojilnice in hranilnice ter katoliškega slovenskega izobraževalnega društva (v stavbi je bila orlovska telovadnica, prostor za dramsko, glasbeno in čitalniško dejavnost), do župnijskega dvorišču. Od tu smo se po stopnicah spustili do nekdanje sokolske dvorane.
