Nenavadna deklica z obale Baltika
V krstni knjigi nekdanje župnije Brunshaupten najdemo podatke, da se je Thea Schreiber Gammelin rodila 25. 3. 1906 očetu Heinrichu Schreiberju, evangeličanskemu pastorju, in materi Marie, rojeni Gammelin. Poimenovana je bila Dorothea Hedwig Kaethe Karlotta.
Nekaj mesecev kasneje, 16. novembra, je zaradi posledic vnetja slepiča umrla njena desetletna sestrica Mike. »Najini srci krvavita ob pogledu na to trpljenje,« je takrat v farno kroniko zapisal pastor Schreiber. »Tako nama manjka sončna svetloba srca, hiše, življenja …«. Heinrich in Marie njene smrti nista prebolela, kar bi lahko pojasnilo močno podporo, ki jo je pastor pozneje dajal svoji hčeri Thei, pa tudi slab odnos med materjo in hčerjo. To namreč lahko razberemo iz Theinih takrat še neobjavljenih spominov Zwei Leben – ein Ziel (Dve življenji – en cilj).
Thea Schreiber Gammelin se je rodila na severu Nemčije, na obali Baltika, v takratnem Brunshauptnu, današnjem Kühlungsbornu. V farovžu, značilni rdeči opečnati hiši z belimi okenskimi okvirji in zelenimi polkni. Od hiše vodi potka skozi gozdiček do cerkve sv. Janeza iz začetka 13. stoletja in do farnega pokopališča. Zdi se, kot da se pred očmi obiskovalca odpira enak prizor, kakršen se je odpiral pred Theinimi očmi. Kakor bi se čas, dolgo tega, ustavil. Temu je pritrdil upokojeni pastor Burkhardt, tretji naslednik Theinega očeta in avtor knjige o Thei z naslovom Malerin, Partisanin, Mystikerin (Slikarka, partizanka, mistikinja). Okolica je izjemno slikovita; župnišče in cerkev sta obdana z gozdičkom, sredi podeželja, ki spominja na krajine Paula Cezanna, v bližini peščene obale Baltika, kjer ne nebu ne morju ni videti konca.
Vse to je Theo Schreiber Gammelin močno zaznamovalo, vse to se med drugim odraža v njeni religioznosti in v njenih likovnih delih. Bila je globoko verna, v svojih spominih je zapisala, da je pri šestih letih doživela svoje »najgloblje doživetje«, ki jo je zaznamovalo za vse življenje. Neke noči jo je zbudil dotik nevidne roke. Dotik je pospremil občutek, da se vanjo pretaka nenavadna moč. Videla je svetlobo, ki je privzela obliko ptice, slišala je sladko, nadzemsko, neznano glasbo. Nato je spregovoril glas in ji rekel, naj se ne boji, saj »ljubezen ne pozna strahu«. Vedela je, da je bilo to videnje poslano od Boga. Po tistem je začela napovedovati smrt.
