Predavanje v laški knjižnici ob martinovem 12. 11. 2004
V nasprotju s sedanjim oboževanjem naravne krajine, ki jo bodo v našem hribovitem svetu čez nekaj desetletij pokrivali skoraj le še gozdovi, pa ustvarjajo lepoto, kakršne smo vajeni, tudi tvorbe človekove dejavnosti, kakor so njive, travniki, pašniki, vinogradi in sadovnjaki, posebej še človekove stavbne stvaritve, ki pa imajo umetniški pridih, pri nas predvsem cerkve, kozolci, zidanice in vinski hrami.
V naših krajih v teh pogosto prav majhnih zidanicah in hramih ljudje navadno niso stalno živeli. Tu in tam pa so zlasti iz zidanic ob vznožju vinogradov, kjer so bili blizu izviri vode, nastale manjše stanovanjske hiše in z dokupovanjem kakega travnika in njive so nastale majhna posestveca, ki so jih pri nas imenovali lastine ali tudi kočarije. Deloma so že nekdaj do zidanic speljali kolovoze, v velikem obsegu pa so po drugi svetovni vojni do zidanic
speljali spodobne ceste, skromne stavbe zidanic pa prezidali in preoblikovali v lepe stanovanjske hiše, ki so prava poživitev sicer pustih bregov.
Če hočemo spoznati, kako so zidanice in vinski hrami nastali, moramo iti kar globoko v zgodovino, v čas velikega krčenja gozdov in nastanka naših vasi, zaselkov, v višjih legah pa tudi posameznih kmetij. Za Laško z okolico lahko o tem le sklepamo, ker tu še niso bile nikoli opravljene kake sistematične arheološke raziskave niti starejših obdobij, npr. rimskega časa, kaj šele obdobij srednjega in novega veka. Za rimsko dobo, ko so pomembnejše stavbe gradili s kamni, smo navezani le na naključne izkopanine, ki so jih spravili na svetlo pri izkopih temeljev kakih hiš, pri rušenju starih zidov, kjer se je našel kak rimski obdelan kamen, ali pa je voda ob povodnjih naplavila kak ostanek rimskega spomenika. Za srednji in novi vek pa nimamo niti tega, ker so dolgo časa gradili predvsem z lesom, les pa, kot vemo, hitro strohni. V nesrečnih razmerah za tedanje ljudi, v srečnih razmerah za nas, pa ostanejo od vgrajenega lesa le ogorki in koščki oglja, iz katerih je mogoče sklepati, za kakšen les je šlo in morebiti še, če je šlo za stavbo, ki je pogorela. Vedeti namreč moramo, da so bili požari v obdobju pretežno lesenih stavb zelo pogosti.
Značilnost naših krajev pred dva tisoč leti, torej še pred vključitvijo v rimski imperij, je bila sila redka naselitev staroselcev, ki so jih pozneje poimenovali Vlahi, Lahi. Laško z okolico je ležalo tedaj v zelo odročnem zaprtem svetu, saj ceste ob Savinji do Save še ni bilo, iz Celja na Sevnico je bil bolj kolovoz kot cesta speljan čez hribe prek Tovstega in doline Reke na
Šentlenart, nato pa prek Henine ali Planine v dolino Save. Zato so se v tem kotu ohranile dokaj sklenjene naselbine staroselcev, o čemer pričajo krajevna imena Laško, dve Laški vasi (pri Šentlenartu in pri Štorah), Lahomšek, Lahomno, Lahomščica, Lahov Graben in podobna. Take zgostitve staroselskih hišnih imen in pozneje priimkov na Lah ni nikjer drugje v Sloveniji. Zato teče po žilah tukajšnjih domačinov kar precej staroselske, mogoče celo
venetske krvi.
Za Rimljane je bilo značilno, da so se zadrževali predvsem v mestih, npr. v Celju, Ljubljani, Ptuju, na deželi pa na kar obsežnih posestvih, ki so se imenovala villa rustica, ki so jim jih obdelovali sužnji. Prednost so dajali ravninskemu svetu, kakršen je v Savinjski dolini, npr. v okolici Šempetra, na Krškem polju, kjer je bilo znano mesto Neviodunum, sedanje neznatno Drnovo, na mariborskem koncu tudi na ravninah, npr. v Hočah in drugod. Majhna rimska naselbina je bila gotovo tudi v Laškem. Nekateri menijo, da staro nemško ime za Laško Tifer (Tüffer) ne izvira iz slovenskega imena Deber ali po novejšem Debro, temveč iz rimskega imena Tiberius, skrajšano Tiber. Zelo verjetno je, da so Rimljani v naše kraje zanesli tudi vinsko trto.
Rimljani so bili pri nas nadoblast dobrih 450 let. Ko se je v 5. stoletju po Kr. začel razkroj rimskega imperija in je leta 476 tudi propadel, so se Rimljani umaknili v svojo domovino. Propad rimskega imperija pa je sprožil veliko preseljevanje narodov, ki so vsi želeli priti v tople kraje, v tedanjo Italijo. Ti so se valili po sedanjih slovenskih krajih v smeri tedaj obljubljene dežele – Italije. Seveda kot vojaške trume nikakor niso bili prijateljsko razpoloženi
do domačinov in so si zato ti postavili na skritih mestih, seveda v odročnih hribih, pribežališča, ki jim sedaj pravimo višinske utrdbe. Teh je bilo prav ob spodnji Savinji kar veliko, npr. na Vipoti pri Pečovniku, na Torogu nad Tevčami, v Prapretnem med Planino in
Jurkloštrom, na Razboru in Vranjem nad Sevnico, na Rifniku nad Šentjurjem in drugod. Med tem preseljevanjem narodov so proti koncu 6. in v začetku 7. stoletja po Kr. izza Karpatov in s severnih pokrajin prišli k nam Slovani, iz katerih se je v približno 1.200 letih
razvil slovenski narod. Zdaj se čedalje več govori o venetski teoriji, po kateri Slovenci ne bi izvirali iz Slovanov, temveč iz Venetov, ki so bili pred 3.000 leti nedvomno razširjeni tudi na sedanjem Primorskem, v Furlaniji in še nižje v Italiji in v obrobnih, tudi švicarskih gorah.
Za zdaj še prevladuje veljavna teorija, da so se Slovani priselili v sedanje kraje in še daleč ob Dravi in Donavi, npr. do Južne Tirolske in sedanje Gornje Avstrije. Kakorkoli že, Slovani so v svoji ravninski in močvirni pradomovini od kmetijskih panog poznali seveda le poljedelstvo in živinorejo, s tem so nadaljevali tudi v svoji novi domovini. Če so se ohranili kaki večji ostanki rimskega vinogradništva, se ne ve, da pa se je ohranila vinska trta in osnovno znanje o njenem gojenju, ni nobenega dvoma. Po dobrih 150 letih samostojne slovanske države smo prišli pod nadoblast Bavarcev in takoj nato Frankov. S tem smo bili prvi in edini od slovanskih narodov vključeni v zahodnoevropski kulturni krog, v katerega smo se 1. maja 2004 ponovno vrnili. Nato pa so v 9. stoletju naše kraje, posebej še štajerske, zasedli Ogri, poznejši Madžari. Njihova oblast je trajala vsaj kakih 120 do 150 let. Po njihovem dokončnem porazu leta 955 na Leškem polju pri Augsburgu so se morali vrniti na približno isto območje, kakor ga zasedajo še zdaj.
Sedanja Slovenija je ponovno padla pod oblast Frankov. Nekako leta 1.000 se je pri nas začelo intenzivno uvajanje tedanjega zahodnoevropskega (frankovskega) fevdalizma. Tedaj pa je veljalo načelo, da postane dežela, ki si jo kralj ali cesar pridobi zlepa ali zgrda, njegova last. Izjema je bila le izpričana zasebna lastnina višjih družbenih plasti, npr. v nekdanjih slovanskih državah – kneževinah lastnina knezov, njihovih družinskih članov, morebiti tudi kosezov. Vsa druga lastnina pa je bila v teh slovanskih državah tedaj še skupna v obliki tako imenovanih žup. To pomeni, da je frankovski cesar prevzel vsa zemljišča v skupni lasti. Tako je dobil v
naših krajih ogromno zemljiško posest, ki jo je bilo treba upravljati in ob mejah seveda varovati. Tedaj pa je popolnoma prevladovalo naturalno gospodarstvo, ker je denarno gospodarstvo s propadom rimskega imperija pred 600 leti povsem propadlo. Zato je cesar
razdelil velike komplekse zemljišč svojim zaupnikom, ki so jih pozneje imenovali grofje, da so upravljali z njimi in da so opravili poglavitno nalogo – poselitev teh zemljišč. Kar je bilo seveda mogoče le tako, da so pridobili ljudi, ki so najprej na vseh ustreznih legah izkrčili gozdove in oblikovali travnike, pašnike, njive in seveda tudi vasi, zaselke in posamezne kmetije. Zemljišča, ki so bila dodeljena posameznim podložnikom za krčenje, pa ti seveda od zemljiških gospodov niso dobili zastonj. Ker tedaj nihče ni imel denarja, da bi kaj kupil, je posameznik dobil zemljišče le v bolj ali manj trajno uporabo, s tem da je bil prvih deset ali dvajset let oproščen vseh dajatev – kot nagrado za težavno krčenje gozda, izgradnjo vsaj zasilnih poti, napeljavo vode in postavljanje stavb. Nato pa je moral vsako leto zemljiškemu gospodu oddajati razne dajatve, činže, desetino, male pravde in seveda služiti tlako na zemljiščih, ki si jih je zemljiški gospod pridržal zase, na tako imenovanih graščinskih zemljiščih. Ljudje, ki so se podali v to razmerje so postali osebno nesvobodni, postali so vezani na grudo glebae adscriptus, kar pomeni, da oni in njihovi družinski člani kmetije brez soglasja zemljiškega gospoda niso smeli zapustiti.
Na izkrčenem gozdnem svetu so seveda najprej naredili njive in pašnike, pozneje travnike, da so lahko od pridelkov z njiv in od živine živeli. V tej prvi fazi, razen morda izjem pri samostanih, vinogradi še niso prišli na vrsto. To naseljevanje ljudi je trajalo od 1l. do 13. stoletja. Pri nas je gotovo imel svoje vinograde že takoj ob ustanovitvi jurkloštrski kartuzijanski samostan v 12. stoletju, ker je potreboval vino za obredne potrebe in za menihe, ker je bila merica vina na dan tedaj sestavni del njihove prehrane. Kje vse so jurkloštrski vinogradi, razen v Tevčah, bili, mi še ni uspelo ugotoviti. V izrazitih vinogradnih legah na Štajerskem, kakor so Ljutomerske, Ormoške gorice, okolica Svečine in v okolici Maribora, so imeli svoje velike vinograde zgornještajerski samostani, kakor so npr. Admont, St. Lambrecht ali koroški samostani, kakor npr. Vetrinj ali Sv. Pavel v Labotski dolini, ki so potrebovali velike količine vina za obredne in prehranske namene.
V omenjenih treh stoletjih je bil izkrčen skoraj ves za kmetijsko obdelavo ustrezen gozdni svet. Ostali pa so še gozdovi na bregovih, ki so bili zelo redko poraščeni, danes bi jim rekli varovalni gozdovi, od katerih ni bilo prave koristi. V njih se je pasla kvečjemu drobnica. Ker se je število ljudi v 11. in 12. stoletju že kar namnožilo, jih je bilo mogoče zaposliti pri novem velikem projektu, drugem krčenju gozdov za vinograde. Pri tem sta se srečno združili
dve želji: želja zemljiških gospodov po tem, da bi tudi od teh zemljišč dobili dajatve, ki jih dotlej niso, ali pa le v neznatnem obsegu. Po drugi strani pa tudi želja raznih interesentov, da
bi si na tem sicer malo koristnem svetu napravili vinograde. Vino je bilo v tedanjih časih neprimerno bolj cenjena pijača kakor je zdaj. Posebej pomembno je bilo, da je trta rasla v bistvu povsod v bližnji okolici, dozorela pa le na ustreznih toplih legah in da so si vino, sicer z velikimi napori, pa vendar lahko pridelali ljudje z lastnimi rokami. Tako se je začelo gibanje za napravo vinogradov. Nekaj vinogradov je gotovo že tedaj obstajalo, večinoma samostanskih in graščinskih, ki so jih podložniki obdelovali s tlako. Morebiti si je pa tudi kak kmet podložnik, če je imel v okviru njemu dodeljenega posestva ustrezen svet, napravil vinograd. Vinogradništvo tako ni bilo povsem neznana dejavnost.
Kdaj natančno so na laškem gospostvu začeli delati vinograde, seveda ni znano. Zanesljivo pa lahko domnevamo, da že v 12. stoletju. V Mariboru je že leta 1.182 obstajal deželnoknežji urbarialni urad, ki je izkazoval razvito vinogradništvo. Taka urada sta bila tudi v Radgoni in Laškem (Zupanič, 1969). V okolici Maribora (Trčova, Sv. Peter) je bilo leta 1.236 že toliko vinogradov, da je bilo potrebno ustanoviti vinogradne ali gorske skupnosti, ki so urejevale vse zadeve, ki pri tako intenzivnem delu, kakor je gojenje trte, nastanejo. Leta 1.240 so osnovali podložniki pri žičkem samostanu tudi že toliko vinogradov, da je bila potrebna podobna skupnost. Ta skupnost, v kateri so obvezno morali sodelovati vsi vinogradniki nekega ožjegaobmočja, se je sestala enkrat na leto na gorski pravdi, neke vrste sodnem sestanku, kjer so pod predsedstvom gorskega gospoda ali njegovega namestnika “svoje medsebojne spore sami reševali”. Neposrednih materialnih dokazov, kdaj so se v naših krajih začeli ukvarjati z vinogradništvom, seveda ni.
Pri napravi vinogradov v začetku niso bili tako izbirčni pri legah, kakor smo zdaj. Seveda pa ljudje tedanjega časa tudi do kakovosti vina niso imeli takih zahtev, kakor jih postavljamo zdaj. Vinograde so osnovali tudi na Gorenjskem in Koroškem na prisojnih legah. V bližini Dobrle vasi v Podjuni je nek kraj, ki ima slovensko ime po vinu, na južnem pobočju blejskega gradu so bili še do nedavnega vidni sledovi vinograda, enako tudi na ljubljanskem gradu in
Rožniku. Seveda je bilo vino iz takih leg kislo, toda tedaj je bilo očitno za pitje še sprejemljivo. Gorenjce še zdaj zbadajo, da so morali biti pravi korenjaki, da so lahko prenesli tako kislico. Seveda pa sta bili Spodnja in delno Srednja Štajerska najbolj cenjeni kot
vinorodni deželi. Že od rimskih časov je bilo seveda Primorje znano kot vinorodno območje. Postopoma se je vinogradništvo uveljavljalo tudi na Dolenjskem
Vinogradi so bili na Spodnjem oz. Slovenskem Štajerskem kar močno razširjeni. Drago Medved omenja, da sta bila v urbarju benediktinskega samostana v Gornjem gradu, ki je bil ukinjen nekako pred letom 1462, omenjena vino in vinska trta. Toda to ne pomeni, da so bili vinogradi prav v Gornjem gradu, ker je ta samostan imel vinograde npr. v Šentandražu pod Goro Oljko, na Bizeljskem in še kje. V 16. stoletju so bili z vinogradi bogati kraji zahodno od Celja, posebej v okolici Šmartnega ob Paki in Polzele. Vinogradniško pomembni so bili kraji okoli Laškega in Rimskih Toplic. Kraje z vinogradi v laški okolici bomo našteli pozneje,
vinogradi pa so bili dejansko povsod, kjer so razmere za rast trte ustrezale.
V velikem laškem gospostvu so bili vinogradi v treh pravnih oblikah. Prva je bilo gospostvo, oz. graščina, kar je v laški okolici splošno ime za gospostvo, ta je imela svoje lastne dominikalne vinograde, ki jih je obdelovala s svojimi hlapci in dninarji. Ker je graščina imela dobre kleti in je gotovo imela tudi človeka, ki se je spoznal na kletarstvo, je bilo njeno vino odlične kakovosti. Druga pravna oblika so bili vinogradi v okviru kmetije (hube). Če je imela kmetija kako za vinsko trto ustrezno zemljišče, ga je zasadila in si pridelala domače vino. Ker na kmetijah večinoma ni bilo dobrih kleti in tudi kletarjenje je šepalo, je bilo vino praviloma slabe kakovosti. Od njega so kmetje morali graščini, kakor od drugih pridelkov, dajati desetino. Graščina se je redno pritoževala nad kakovostjo tega desetinskega vina. Tudi pri
prodaji so razlikovali graščinsko vino (Hofwein) in desetinsko vino (Zehentwein). Tako v graščinskih kakor tudi v kmečkih vinogradih niso pridelali večjih količin vina. Najpomembnejša je bila tretja skupina vinogradov – v vinskih gorcah, kjer je bilo v ustreznih legah veliko vinogradov, ki so nastali na graščinski zemlji. Ker je bilo krčenje zemljišč za vinograde, zasajanje trte, naprava poti, postavljanje zidanic, oskrba s stiskalnicami in sodi
zelo težavna in draga, je moral zemljiški gospod to upoštevati in te zemlje ni mogel dati interesentom po običajnem podložniškem pravu, po katerem so podložniki imeli kmetije. Dal jim jo je v trajni zakup po tako imenovanem gorskem pravu (Bergrecht). To je pomenilo, da so taki vinogradniki, po tedanjem označevanju sogorniki, ker so svoje vinograde imeli v neke vrste skupnosti, zemljiškemu, strokovno gorskemu gospodu dajali vsako leto določeno količino mošta ali vina. S svojim, tako pridobljenim vinogradom, pa je sogornik povsem prosto razpolagal inter vivos et mortis causa, torej za življenja in po smrti. Lahko ga je prodal,
podaril, ga predal za preužitek ipd. Novi lastnik je moral zemljiškemu gospodu le nadalje dajati prvotno dogovorjeno količino mošta ali vina.
Sorazmerno veliki vinogradi v strnjenem kompleksu so bili na Podvinu in v Rečki gorci, nad sedanjo šolo na Reki. To so tudi, kolikor sem do sedaj ugotovil, edini gorskopravni vinogradi v laški okolici. Naj kar tukaj povem, da je bilo v laškem političnem okraju leta 1896 več vinogradov kakor njiv. Ker pa so bili vinogradi precej bolj obdavčeni kakor njive, smemo
upravičeno domnevati, da je bilo vinogradov bistveno več kakor njiv, le da zaradi utaje davkov vinogradniki niso bili zainteresirani, da bi bili vsi dejansko obstoječi vinogradi katastrsko in s tem davčno zajeti.
Toda naprava vinogradov v strmem svetu, kakor je bila večinoma pri nas, je bila težavnejša, kakor prvo krčenje gozdov za njive, travnike in za napravo vasi in zaselkov. Za te so izbirali vendarle, če je bilo mogoče bolj ravne ali vsaj kolikor toliko položne lege. Za vinograde so bile na voljo le večinoma zelo bregovite in strme lege. Zemljiški gospod je za kompleks takih zemljišč ustanovil posebno pravno obliko – imenje – nemško Gult, ki je bila najnižja fevdalna
posestna oblika. Imenje praviloma ni imelo lastne upravne stavbe. Upravljal ga je lastnik sam. Če pa je bil lastnik oddaljen, ga je upravljal kak bližnji strokovnjak. Tako je imenje Rečko gorco upravljal lastnik tegale dvorca, Rath, ker se je ena prvih lastnikov baronica Moškonova, ki ga je dobila za doto, poročila na gospostvo Krumperk pri Domžalah. Od imenja je prejemala le mošt ali vino, ki ga je upravnik prodal za denar.
Naslednje fevdalne oblike so bile dvor, posestvo in najvišje gospostvo ali gospoščina. Zemljiški gospod je torej razdelil tako zemljišče glede na teren na posamezne bolj ali manj enake kose. Do vsakega kosa je bila treba speljati kolovoz, treba je bilo postaviti zidanico ali vsaj leseni vinski hram, namestiti prešo, oskrbeti si brente za nošenje grozdja pri trgatvi in sode za vino, ter nenazadnje prerigolati zemljišče, kar je bilo posebno težavno.
Tedaj so namreč rigolali skoraj meter globoko. Posebej težaven je bil dovoz stavbnega materiala po slabih in strmih kolovozih, kakor tudi odvoz vina iz zidanice. Posebna težava je bila z vodo. V bližini je bilo potrebno najti kake izvirke, kajti brez vode si tudi tedanjega
kletarjenja ni mogoče zamisliti, saj je bilo treba prati sode in leseno posodo, prešo in drugo. Skratka naprava vinogradov, postavljanje hramov in zidanic ter njihovo vzdrževanje je bilo
sila težavno.
Zemljiški gospod teh zemljišč ne bi mogel oddati, če bi zanje zahteval enak pravni status,
kakor jih je lahko za običajna kmetijska zemljišča pri prvem krčenju gozdov. To je bilo
namreč podložništvo, osebna vezava podložnika na grudo glebae adscriptio in še
obremenjeno z raznimi dajatvami ter opravljanjem tlake. Zato so zemljiški gospodje za ta zemljišča iznašli posebno pravo, tako imenovano gorsko pravo, nemško Bergrecht, po hribu, gori ali gorci, latinsko ius montanus. Po tem pravu je bil sprejem tega zemljišča svoboden, iz njega ni izviralo nikakršno podložniško razmerje. Zato so take vinograde v začetku osnovali,
pozneje pa so jih kupovali tudi meščani, tržani, nižji plemiči, župniki, ki na svojem župnijskem posestvu niso imeli vinograda, bližnji kmetje, ki na svojih kmetijah niso imeli zemljišč, ustreznih za vinograde, ali bolj oddaljeni kmetje in podobno. V Rečki gorci so imeli vinograde, so torej bili sogorniki, laški tržani, kmetje iz Radobelj, Ulčev mlinar iz Marija Gradca in vrsta kmetov iz Požnice, Svetine in tamkajšnjih manjših vasi. Ko je dobil sogornik ali mejaš, to sta bila izraza za vinogradnika v okviru neke vinogradne skupnosti, npr. omenjene gorce, vinogradno zemljišče v pravo last, ga je smel prodati, darovati, zastavljati, skratka z njim svobodno razpolagati v življenju in smrti, inter vivos et mortis causa. Na
novega lastnika so seveda prehajale, kakor zdaj pri državnih davkih, vse obveznosti, ki jih je prevzel prvi lastnik. Seveda vinogradnega zemljišča zemljiški gospod prvemu lastniku ni dal
zastonj, ampak si je izgovoril od sogornika letno dajatev mošta ali vina, navadno nekaj veder. Vedro pa je v naših krajih tedaj merilo približno 26 sedanjih litrov. Včasih so imeli namreč druge mere. Naslednja večja mera za vino je bila štartin, približno 450 litrov. Toliko po mojih podatkih ni dajal noben sogornik, pač pa je bilo to mera, po kateri je zemljiški gospod ali gorski gospod – lastnik gorce, naprej prodajal vino na debelo. V vsaki gorci je moral biti od
začetka zorenja grozdja do konca trgatve nastavljen vinogradni čuvaj, ki naj bi preprečeval kraje grozdja, včasih pa so ga pozneje dolžili, da jih ni preprečeval, ampak celo omogočal. S plačevanjem tega čuvaja so bile neprestane težave.
Ljudje pa tudi tedaj niso bili svetniki, kakor niso zdaj, zato je v teh gorcah pogosto prihajalo do medsebojnih sporov med sogorniki, pa tudi med sogorniki in gorskim gospodom. Za spore iz podložniškega razmerja, torej za spore glede dajatev od podložnega posestva in tudi za druge zadeve, ki jih zdaj uvrščamo v kazensko in civilno pravo, je pri vsaki večji graščini, tako seveda tudi pri laškem gospostvu, obstajalo posebno patrimonialno sodišče. Zadev iz gorskega prava pa na tem sodišču niso smeli obravnavati. Zato so se enkrat na leto zbrali vsi sogorniki in gorski gospod ali njegov zastopnik na tako imenovani gorski pravdi ali gorskem zboru – lahko bi rekli tudi na vinogradnem sodišču – kjer so obravnavali vse prestopke, ki so se med letom zgodili in jih je kdo naznanil. Gorsko pravdo je vodil gorski gospod sam ali njegov zastopnik, sodniki pa so bili najstarejši modri možje, ki so se dobro spominjali, kake navade so bile v vinogradih nekdaj. V večjih gorcah jih je bilo navadno dvanajst.
Na gorsko pravdo so lahko prišli le gospodarji, lastniki posameznih vinogradov, tudi ženske, če so bile prave lastnice. Navzoč je moral biti tudi nekdo, ki je znal pisati. Tako so ohranjeni zapisniki gorskih pravd, ki so zelo zanimivi. Iz našega območja so se ohranili zapisniki teh gorskih pravd za 17. in 18. stoletje le za že imenovano Rečko gorco. Seveda niso tako izčrpni, kakor jih sedaj na sodišču narekujejo šolani sodniki, vedno pa so bili zapisani sklepi, ki so bili
sprejeti takoj po obravnavi. Seveda so na gorskem zboru izrekali tudi kazni. Te so bile kar ostre v primeru, da se je pritožil gorski gospod, da mu kak sogornik npr. ni oddal dolžnega mošta ali vina. Pri odnosih med sogorniki pa kazni navadno niso bile ostre, izrečene so bile bolj tako kakor pravijo Srbi: Okruglo pa na čošak, skratka tako, da ni bil nihče posebej prizadet, ali bolje, da se sodniki obtožencu niso preveč zamerili. Večkrat so bile kazni izrečene kar v nekaj mericah vina, ki so ga na koncu gorskega zbora vsi udeleženci složno popili ali pa se tudi skregali in stepli in je to je bila snov za obravnavo na naslednjem gorskem zboru.
Kakšne prestopke pa so obravnavali na gorskem zboru? Najpogostejši so bili kraja grozdja, poškodbe poti (kak mejaš npr. ni popravil svojega dela poti po kakem hudem nalivu in mejaši z višje ležečimi vinogradi niso mogli več voziti po njej), stalni spori so bili glede mej vinogradov, spodkopavali so si trse, kak mejaš je speljal površinsko vodo namesto po svojem vinogradu po sosedovem, z erozijo je voda splavljala vinogradna tla navzdol, spodnji mejaš pa jo je nagrebel in jo nasul na vrhu svojega vinograda, po veseli družbi v zidanici je prišlo do prepirov in neredko pretepov, ki so bili nekoč veliko pogostejši kakor so v zadnjem času pri nas, kak mejaš ni bil pripravljen sodelovati pri napravi ali popravljanju strmih poti in še veliko drobnih sporov je bilo na dnevnem redu gorskih zborov. Spori sogornikov z gorskim gospodom so bili v glavnem zaradi tega, da nekateri zlasti v letih s slabo letino niso bili voljni oddajati dogovorjene količine gorninskega mošta ali vina ali pa je bilo to preslabe kakovosti.
Kakovost gorninskega vina je bila na splošno vedno slabša kakor vina, ki ga je zemljiški gospod pridelal v svojih vinogradih, ki so ga imenovali Hofwein – vino domače pridelave. Laški tržani so leta 1625 v sporu oz. zunajsodni poravnavi s tedanjim lastnikom laškega gospostva baronom Karlom Moškonom morali pristati, da bodo od njega kupili na leto 20 štartinov, približno okoli 9.000 litrov takega graščinskega, ne pa gorninskega vina. Pri prodaji gorninskega vina je gorski gospod vedno iztržil manj kakor za vino iz svojih vinogradov. Sogorniki so namreč menili, da je za gornino, torej dajatev gorskemu gospodu, vse dobro. S tem pa ta seveda ni soglašal.
Neprestani prepiri so bili zaradi začetka trgatve. Proti zgodnji trgatvi je bil gorski gospod, ker je bil mošt iz prezgodaj obranega grozdja prekisel, nato pa vino seveda slabše kakovosti. Sogorniki pa so želeli prav to, ker se tedaj več napreša. Naposled so se morali sporazumeti za datum začetka trgatve. Vsi sogorniki so morali začeti trgati grozdje isti dan. Nobeden ni smel začeti pozneje, tako da so bili vinogradi v neki gorci obrani približno ob istem času. To tudi ni bilo v prid tistega, ki bi si želel tako pridelati boljšo kakovost vina. Če bi kdo čakal s trgatvijo in bi bil zadnji, bi mu ptiči, zlasti škorci, ki jih je tedaj moralo biti veliko več kakor zdaj, v enem ali dveh dneh pozobali skoraj vse grozdje.
Videti je, da se je naprava vinogradov po gorskem pravu v 15. in 16. stoletju zelo razširila. To pa je bil tudi čas, ko so zemljiški gospodje podložnike na podložnih kmetijah čedalje bolj privijali predvsem s tlako, pa tudi drugimi dajatvami. Pri nas, v hribovitem svetu, zemljiška gospostva – graščine – razen izjem niso imele toliko lastne (dominikalne) zemlje, da bi potrebovale veliko tlake, tako da je bila ponekod tlaka od posamezne kmetije zelo majhna, v laškem gospostvu le nekaj, npr. tri dni na leto, v bolj ravninskem svetu, npr. v dominikanskem samostanu v Novem kloštru pri Polzeli pa tudi le dvanajst dni na leto. Ker so se zemljiški gospodje zavedali, da bo naturalna tlaka sčasoma prešla in da bo nadomeščena v postopku prevedbe z denarno dajatvijo, so začeli pritiskati na podložnike in jim predpisovati najostrejšo tlako, ki je bila kje v deželi razširjena, da bi to postala splošna norma za tlako povsod. Deželni knez, ki je tu in tam branil podložnike, je v tem primeru potegnil z zemljiškimi gospodi in tako se je uveljavila v “deželi običajna tlaka”, ki je sicer ni bilo treba odslužiti. Je pa ostala v predpisih, ki bi nato pozneje lahko bili in so nato marsikje zares tudi bili podlaga za prevedbo in s tem za denarno dohodke zemljiških gospodov pozneje, kar se je nato v omiljeni obliki v 18. stoletju in po revolucijskem letu 1848 tudi zgodilo.
V opisanem vzdušju so se razmerja med gorskim gospodom, ki je bil navadno hkrati zemljiški gospod okolnih podložnikov, in sogorniki na vinski gorci začela zaostrovati. To je bilo nekako treba urediti. Zato je štajerski deželni knez Ferdinand leta 1543 izdal zbirko
predpisov gorskega prava, tako imenovani patent z naslovom Gorske bukve (Bergrechtsbuch). Ker je bil Ferdinand hkrati deželni knez Štajerske, Koroške in Kranjske, je v Gorskih bukvah zajeto pravo veljalo tudi za omenjeni deželi. Štajerska je kljub temu, da so v njej živeli Spodnještajerci, ki so tedaj skoraj vsi govorili slovensko, veljala za nemško deželo in zato nemške verzije Gorskih bukev niso prevedli v slovenski jezik. Kranjska pa je veljala za skoraj čisto slovensko deželo in je zato kranjski deželni zbor naročil župniku na Raki pri Krškem Andreju Rec1ju, da nemške Gorske bukve prevede v slovenski jezik, kar je ta storil leta 1582.
Še prej je omenjeni Ferdinand dal prevesti nek davčni dekret o izterjavi davka na vino za vojno proti Turkom. Ta dekret in Gorske bukve sta prva pravna akta v slovenskem jeziku, kot vidimo oba povezana z vinom. Zanimivo je, da so bile Gorske bukve prevedene dve leti prej kakor Dalmatinov prevod Svetega pisma, ki ga štejemo za vrhunec slovenske protestantske književnosti oz. dotlejšnje književnosti sploh. Gorske bukve pa v bistvu niso prinesle
kdove kaj novega. Ponovljeni so bili le predpisi, ki so veljali dotlej.
Do revolucionarnega leta 1848 smo imeli v našem vinogradništvu tri tipe vinogradov. Prvi in najstarejši so bili vinogradi raznih samostanov in pomembnejših cerkvenih ustanov (škofij, proštij), nato pa seveda zemljiških gospostev. Tem vinogradom bi lahko rekli, da so bili graščinski. Drugi tip vinogradov so bili tisti, ki so bili v sestavi posamezne podložne kmetije.
Tretji tip vinogradov pa so bili gorskopravni, o katerih smo govorili že doslej. Med temi tremi tipi vinogradov pa so bile zelo velike razlike.
Graščinski vinogradi so bili, kot že ime pove, v pravi lasti graščin. Na njih so torej povsem samostojno gospodarile graščine same. Te vinograde so prvotno obdelovali tlačani. Obdelava vinogradov, npr. rez, pa je kar zahtevno opravilo, kjer se malomarno ali pa zlonamerno delo maščuje še isto leto ali pa pozneje. Podložniki pa nad tlako seveda niso bili navdušeni in so
delali malomarno ter neredko poškodovali trse. Tako se je sčasoma uveljavila praksa, da so graščine k temu delu poleg tlačanov pritegnile tudi dninarje (tabrharje), ki so delali hitreje in
predvsem bolj skrbno, ker so bili kar sproti plačani v denarju. To za vinograde v okolici Laškega sicer ni nikjer zapisano, bilo pa je pravilo povsod drugod in menim, da velja tudi za laške razmere. Sčasoma so za delo v vinogradih najemali predvsem dninarje. Ker so imele graščine le bolj razgledane preddelavce in zlasti kletarje, so pridelovale najboljše vino, ki so ga ustrezno dražje prodajale.
Vinograde v sestavi podložnih kmetij so obdelovali kmetje sami in tudi kletarili so, kakor so vedeli in znali. Ker pa so morali od pridelanega mošta oz. vina oddajati desetino, kakor od vseh drugih pridelkov in tudi od mlade živine, za posebno kakovost niso skrbeli. Zato desetinsko vino, ko so ga graščine prodajale, ni dosegalo dobrih cen.
V Laškem pa je bilo še nekaj cerkvenih imenj, majhnih fevdalnih enot, brez lastnega sedeža, pač pa z lastnim ali najetim upravnikom. Najpomembnejše je bilo imenje nadžupnije Laško, v
bistvu nadžupnijska nadarbina, ki jo je formalno upravljal nadžupnik, neposredno pa njegov upravnik. Ker je laška fara oz. prafara zelo stara, je imela v svoji nadarbini veliko zavezancev
za desetino in sicer snopno, vrečno in vinsko. Teh zavezancev je bilo okoli leta 1840 884 v 98 različnih krajih nekdanjega velikega laškega gospostva, tedaj pa v farah Laško, sv. Jedrti, sv. Miklavža v okraju Laško, v fari sv. Jakoba v Dolu in trboveljski fari okraja Prebold, fare Marija Širje okraja Loka (pri Zidanem Mostu) in v farah sv. Ruperta in sv. Lenarta, okraja Jurklošter. Žal ni razvidno, koliko je bilo obvezancev samo za vinsko desetino. To imenje tudi
ni imelo gorninskih vinogradov. V okviru laške nadžupnije so bila še tri imenja: imenje šmihelske cerkve, imenje pri Florijanovem oltarju v nadžupnijski cerkvi in imenje pri Martinovem oltarju prav tam. Ta tri imenja niso imela niti gorninskih vinogradov niti obveznikov za vinsko desetino, temveč samo navadne podložnike
Tretji tip vinogradov so bili gorskopravni vinogradi. Tu je gospodaril vsak sogornik po svoje, upoštevati je moral le predpise, npr. o začetku trgatve. Seveda je vsak sogornik za obdelavo pripeljal svoje ljudi. Tako so iz Radobelj ali Svetine na Rečko gorco hodili kopat, škrilit družinski člani sogornika, laški tržani, ki niso hoteli ali znali delati vinogradniška opravila, pa so najeli dninarje. Na splošno so bili gorskopravni vinogradi vsaj tako dobro obdelani kakor graščinski. Tudi kletarili so nekateri sogorniki za tedanje razmere odlično. Vendar pa seveda niso bili vsi taki. Ker so dajatev gorskemu gospodu za uživanje vinograda gorninski mošt ali vino zlivali v sode skupaj, se je seveda kakovost takega pridelka poslabšala. Gorski gospodje so se neprestano pritoževali nad sorazmerno slabo kakovostjo tega vina. Gorski gospodje so te
vinograde začeli odprodajati za zelo nizko ceno že pred zemljiško odvezo leta 1848, v celoti pa po tem letu. Pri tem pa ni šlo za prodajo zemljišča, temveč za odkup obveznosti letnega
oddajanja gorninskega mošta. Ljudje pa to seveda niso tako strogo razlikovali in so menili, da so vinograde normalno kupili.
Neslavni konec vinogradništva je v devetdesetih letih 19. stoletja povzročila trtna uš – znana filoksera, ko so vinogradi s trsi na lastnih koreninah propadli. Stroški z obnovo vinogradov so bili kljub precejšnji državni pomoči veliki, večina vinogradnikov jih ni zmogla in tako so vinograde zasadili z nezahtevnimi samorodnicami, šmarnico, izabelo, klintonom in drugimi. Kolikor vem, je samo še nekaj vinogradov, kjer gojijo po nekaj trsov starih sort, nobeden pa ne ve, ali so na lastnih koreninah ali pa so bili cepljeni. Tako zdaj v redkih vinogradih in brajdah rastejo le še samorodnice.
Viri
Gothova narodopisna zbirka iz leta 1843. Kopije v Inštitutu za slovensko narodopisje
Znanstveno-raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani
a) Nr. 246 Hauptpfarrgilt Tuffer, 19. july 1843.
b) Nr. 247 Kirchengilt St. MichI zu Tuffer, 11. july 1843.
c) Nr. 248 Altargilt St. Martini zu Tuffer, 11. july 1843.
d) Nr. 249 Altargilt St. Florian zu Tuffer, 10. july 1843.
Literatura o zidanicah:
Koropec, Jože: Laško gospostvo v srednjem veku. Časopis za zgodovino in narodopisje, 47,
Nova vrsta 12,2, 1976, str. 244-275.
Kuljaj, Ivo: Vinske kleti in hrami na Slovenskem. Ljubljana 2003. Omenjena je le Rečka
gorca.
Orožen, Ignaz: Das Dekanat Tüffer mit den Seelsorgestationen Tüffer, St. Ruprecht, St.
Leonhard, Gairach samt dessen Kloster, St. Nikolaus, St. Margharethen, St. Gertraud, St.
Jakob im Dolj, Trifail, St. Egyden in Steinbrucken, Lak, St. Johann in Razbor, (Ratschach in
Krain) und Maria Scheuem. Marburg, 1881, 562 str.
Zupanič, Ivo: Zgodovina vinogradništva Slovenskih goric. Maribor, 1969, 145 str.
