V zbirki so predstavljena suhokranjska naselja na starejših razglednicah. Največ jih pripada osrednjemu suhokranjskemu naselju Žužemberk, predstavljeni pa so tudi drugi manjši kraji. Najstarejše razglednice s konca devetnajstega stoletja so tiskane v litografski tehniki oziroma kamnotisku, ki je bil še pred pojavom fotografije eden najpomembnejših tiskarskih postopkov za razmnoževanje narisanih slik. V prvi polovici dvajsetega stoletja pa so začeli prevladovati tiski črno belih fotografij, ki so jih s pomočjo klišejev ročno barvali. Predstavljene razglednice hranimo v novomeški knjižnici, v Posebnih zbirkah Boga Komelja.
Suha krajina je kraška pokrajina, ki je dobila ime zaradi prepustne zemlje, zaradi katere večina vode ponikne v podtalnico in nato v reko Krko. Nahaja se na osrednjem Dolenjskem, meri nekaj več kot štiristo kvadratnih kilometrov in ima okrog dvanajst tisoč prebivalcev. Pokrajina se deli na dolino reke Krke, na severovzhodu na Korinjsko planoto in na vzhodu na Ajdovsko planoto. V preteklosti je bila to pretežno kmetijska pokrajina, kasneje pa se je na tem območju razvilo še fužinarstvo, ki je do dvajsetega stoletja, predvsem zaradi slabih prometnih povezav, zamrlo.
Suha krajina sodi med redkeje naseljene slovenske pokrajine. Večja naselja so nastala le tam, kjer je bilo v preteklosti več primernih površin za kmetijsko rabo. Med večja naselja spadajo Žužemberk, Dvor in Ambrus. Suhokranjci so se množično izseljevali, najprej konec devetnajstega stoletja v Združene države Amerike, nato pa še po drugi svetovni vojni, ko je Suha krajina postala ena gospodarsko slabše razvitih in demografsko ogroženih slovenskih pokrajin.
