Še preden je bilo Prekmurje priključeno k ozemlju današnje Slovenije in speljana povezava čez Muro, je med Mursko Soboto in Hodošem že vozila parna lokomotiva, ki so jo zaradi potovanja po goričkih krajih poimenovali Gorička Mariška. Svoje potnike je po goričkih vaseh zadnjič popeljala pred 50. leti, 31. decembra 1968.
Gradnjo železniške proge, ki je trajala od spomladi 1905 do jeseni 1906, je omogočila Ogrska jugozahodna krajevna železnica d. d. z namenom, da poveže Slovensko krajino z Budimpešto in seveda prodre z izvozom blaga na trg tudi izven Ogrske. V ta namen so zgradili tudi 253 m dolg predor med Stanjevci in Mačkovci, 22 m dolg most v Murski Soboti in 15 m dolg most med Petrovci in Šalovci. Delavci so bili najpogosteje domačini iz Prekmurja, ki so vedno tudi kasneje ob kakršnih koli težavah bili pripravljeni takoj priskočiti na pomoč. Proga Murska Sobota – Hodoš je bila v uporabi od 26. junija 1907 pa vse do 31. maja 1968, a je izjemoma zapeljala še istega leta na silvestrovo. Ker je bila to edina povezava Goričkega s središčem Mursko Soboto, je bila ukinitev te proge velik udarec za okoliške prebivalce.
Po podatkih je promet na tej progi potekal trikrat tedensko, ob ponedeljkih, sredah in sobotah, Mariška pa se je ustavljala na postajališčih Puconci, Vaneča, Moščanci, Mačkovci, Stanjevci, Petrovci, Šalovci in Hodoš. Vlak je z Goričkega pripeljal okrog 6.30, ob 10. uri se je vračal na Hodoš, od tam je proti Murski Soboti odpeljal okrog poldneva, ob 14.15 je bil spet na Hodošu, se ob 17. uri vračal v Mursko Soboto in od tam nazadnje odpeljal ob 19.30. Z njim so se vozili v glavnem šolarji, delavci in vajenci, tako je dnevno prevozil tudi po 600 potnikov. Gorička Mariška je prav tako prevažala drug tovor, z Goričkega navadno les, živino, sadje, premog in gnojila, iz Murske Sobote na Goričko pa apno in cement. Navadno je bilo pripetih od 4 do 6 vagonov, h katerim je bil priključen še službeni vagon, namenjen prevozu prtljage. Vagoni, ki so bili opremljeni s plinskimi lučmi, so bili treh razredov; vagoni prvega razreda so bili tapecirani in s kupeji, vagoni drugega in tretjega razreda pa so bili leseni. Postajni načelnik je imel v tistem času veliko veljavo, saj je bil s svojo uniformo poleg župnika, učitelja in župana zelo ugleden človek v vasi.
Na začetni (v Murski Soboti), srednji (v Mačkovcih) in končni (na Hodošu) postaji so bile vodne postaje ali t. i. napajalniki za vodo, saj je lokomotiva trošila veliko vode, zalogovnik premoga pa je bil v zadnjem delu lokomotive. Lokomotiva s paro in premogom je potovala počasi, kakšnih 25 kilometrov na uro, vendar pa je bila kljub temu legendarna, na katero marsikoga vežejo nepozabni spomini, posebna atrakcija pa je bila seveda za otroke. Kot poseben element kulturne dediščine jo lahko danes občudujemo na železniški postaji v Murski Soboti, kjer stoji od leta 1977.
Literatura:
Huber, I. »Gorička Mariška«. V: Luthar, O. (ur.). Prekmurje za radovedneže in ljubitelje. Ljubljana: Založba ZRC , ZRC SAZU, 2010, str. 139-140.
Rous, S. Gorička Mariška. Zbornik soboškega muzeja 5 [ur. Janez Balažic; Metka Fujs]. Murska Sobota: Pokrajinski muzej Murska Sobota, 1998, str. 167−180.
