Gospo Martino Golob Bohte iz Kamnika lahko vidimo vsako leto na Dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine, kjer ponosno, v paru skupaj z možem, predstavlja slovensko oblačilno dediščino. Samo enkrat je gospe Martini bolezen preprečila, da se prireditve ni mogla udeležiti in takrat je moža »posodila« za par drugi udeleženki v povorki. Njena družina že tri generacije s ponosom nosi ter Kamničanom in drugim prikazuje tako gorenjsko, kamniško kot tudi črno, meščansko narodno nošo. V reviji Jana je bila pred leti izbrana za najlepšo Slovenko v kamniški rdeči narodni noši.
Življenje Martine Golob Bohte sta oblikovali glasba in skrb za kulturno dediščino. Kot profesorica klavirja in pianistka je vrsto let delovala v kamniški in domžalski glasbeni šoli. Ljubezen do glasbe ji je privzgojila njena mama, ki pa je hčerki izbrala harmoniko, čeprav jo je srce vleklo h klavirju. Starši so jo vpisali v glasbeno šolo v Kamnik, ker pa doma niso imeli klavirja, je vadila pri družini Lap, kjer je še danes cvetličarna. Od takrat klavirska glasba bogati njeno življenje.
Z možem sta se v nošo prvič oblekla, ko sta bila še fant in dekle. Oblačila jima je posodil stric Lado Holcer, ki je imel precej zanimivo zbirko starin. Tudi pri svoji mami je našla nekaj uporabnih oblačilnih kosov: ruto, nogavice z bobki… Kamničanka Mara Pucelj je imela doma črno meščansko nošo, nad katero se je gospa Martina takoj navdušila. Po kroju njene obleke si je dala sešiti novo iz črnega brokata. Originalno pečo, ki je bila sprva vsa rumena in potrebna obnove, je dobila pri gospe Podgoršek (imeli so mesarijo). Gospa Mara Pucelj je pobelila, poštikala in restavrirala čipke.
Martina Golob Bohte z veseljem pokaže vse štiri narodne noše: črno-meščansko, rdečo-kamniško ter gorenjski lila in zeleno. Med seboj jih lahko kombinira in obleče priložnosti primerno. Hrani jih v treh skrinjah.
Ponosna je tudi na svojo kamniško nošo. Zanjo je značilno rdeče krilo, največkrat sešito iz volnenega blaga. Nenavaden odtenek rdeče barve, ki je nekje med svetlo in temno. Kamniška noša naj bi izvirala iz Volčjega Potoka.
Ob Dnevu narodnih noš do zadnjega ne ve, v katero nošo se bo oblekla. Odloči se glede na vreme. Če je lepo, obleče gorenjsko nošo, s kratkimi rokavi pri ošpetlu, če pa je oblačno, pa črno ali kamniško oziroma gorenjsko z dolgimi rokavi. K črni noši nosi tudi starinsko marelo s slonokoščenim ročem. Tudi njen mož ji stilno sledi s primerno nošo za par. K njeni črni noši ima on usnjen odpet črn reklc, pri katerem se spredaj vidi vezen lajbič. Irhaste hlače so nekoliko daljše, zraven obuje škornje z zavihki. Za shranjevanje tobaka ima svinjski mehur, pripet za pasom. Od njenega očeta iz Podgorja je dobil klobuk na tri zrna. Ne glede na vreme, pa je biti oblečen v narodno nošo vedno zelo naporno. V njej postane nositelju hitro zelo vroče, še zlasti pa ženskam pod žametnim steznikom.
»Vse o narodni noši sem izvedela pri gospe Mari Pucelj, ki me je naučila kako jo nositi z dostojanstvom in jo prezentirati. V črni noši se počutim kot gospa. Bolj kot avba, pa mi pristoji peča. V njej se bolje počutim.«
Doma ima tri peče. Najbolj razkošna je vezena na blagu, peča iz tila pa se najhitreje in najenostavneje zaveže.
Priprave na povorko
Priprave pred povorko so dolge in naporne.
Zjutraj na dan povorke, ima pripravljeni dve peči, močno poštirkani in zlikani. Na postelji pa čakajo pripravljena oblačila razvrščena posebej zanjo in posebej za moža. V zadnjih letih pa še za sina Roka in oba vnuka. Sploh starejši vnuk narodno nošo zelo rad obleče. Vse primerno poškrobi in zlika. Z možem drug drugemu pomagata pri oblačenju.
Pod krilom obleče več spodnjih kril, da obleka lepo stoji oziroma plapola pri hoji. V njenem spodnjem krilu je več metrov blaga obrobljenega s čipko, zbranega na vrvici, katero ji mož primerno naravna okrog pasu. Ker mora biti pas stisnjen, nekaj ur pred povorko ne je in ne pije. Na vrvico spodnjega krila si pripne naramnice oz. moževe »avtre«, da se teža porazdeli še na ramena in ni vse le na pasu.
Kadar obleče kamniško ali gorenjsko nošo, je še posebej pazljiva pri oblačenju rute, saj le-ta nikoli ne sme viseti predaleč čez ramena.
Pri pripravi za povorko ji vsako leto pomaga gospa Meta Pucelj. Gospa Meta je plesala pri folklorni skupini France Marolt, od koder njeno poznavanje narodnih noš.
Pečo ji zaveže nazadnje, ko je v nošo že oblečena. Pri tem morajo biti lasje tesno speti, saj se jih ne sme videti izpod peče. Zato si nanje nadene povoj, da peča trdno stoji na glavi in da pokrivalo dobi obliko. Nato doda še kot rjuha velik, ročno vezen kos blaga, ki ga zloži v trikot in oblikuje ter z bucikami pripne v obliko petelinčka na vrhu glave. Blago je močno poštirkano, zato je trdo kot lepenka in se pri pripenjanju z bucikami lahko celo zlomi. Gospa Pucelj jo tako ureja kar dve uri.
Okrog pasu si nadene sklepanec, največkrat tistega s skarabejem, ki ga je dobila od tašče. Nanj pripne veliki ključ od stare hiše. Za pasom nosi rdeč nagelj, rožmarin in roženkravt. Na prsi si pripne starinsko srebrno broško, v roki pa nosi bel čipkast robec, da z njim pomaha gledalcem. Nikoli ne nosi cekarja, le marelo.
»V narodni noši postanem čisto drug človek. Ker je treba nošo nositi dostojanstveno, bi se povorka morala odvijati počasneje. Če gre prehitro, ni pravega stika med nošami in gledalci.«
Ob koncu prireditve Dnevi narodnih noš oziroma ob koncu povorke, ko se utrujena vrne domov, najprej pobere bucike iz peče in jo pripravi za pranje, da bo naslednje leto spet primerna za nošo.
Oblečena v narodno nošo hodi tudi na številne druge prireditve, kot so procesije, posvetitve novomašnikov, različne otvoritve… Že njena mama je hodila v noši na procesije.
Gospa Martina je vzgojila številne glasbenike in za svoje delovanje prejela tudi številne nagrade. Mesto Kamnik ji je za kulturno in umetniško udejstvovanje pred leti podelilo nagrado Toma Brejca, leta 2013 pa je prejela zlato priznanje Občine Kamnik za vsestransko ustvarjalno kulturno in umetniško udejstvovanje ter za promocijo kamniške oblačilne dediščine. Novinar in fotograf Primož Hieng je pred leti zapisal, da sta z možem Maksimiljanom živi legendi narodne oblačilne dediščine.
Pokojni Boris Bratuž jo je upodobil na priložnostnem ovitku z znamko in žigom, izdanem ob prireditvi Dnevi narodnih noš v letih.
