Andrej Oset je prišel na Koroško leta 1908 in se na Tolstem Vrhu takoj izkazal kot uspešen gospodarstvenik. Skupaj z Benom Kotnikom je ustanovil živinorejsko in pašniško zadrugo, čebelarsko in sadjarsko društvo, v občini Tolsti Vrh pa je vpeljal slovensko uradovanje. Pred leti se je naša dolina ponašala še z enim znanim izvirom kisle vode. To je bila daleč naokoli znana »Tolstovrška slatina«.
V tisku so že pred 1. svetovno vojno redno izhajale reklame zanjo. Slatino so krstili za tolstovrško najbrž zato, ker je izvirala pod Tolstim vrhom. Bila pa je v tistem času edina slovenska kisla voda, saj so »Hotuljsko slatino« in »Preblausko slatino« v Labotski dolini tržili nemški podjetniki. Tudi druge slatine v takratni Avstro-Ogrski so bile v nemški lasti. Domačini so že pred tem hodili natakat kislo vodo k studencu ob desnem bregu reke Meže blizu Podklanca, ta izvir pa ni bil nikoli tržno izkoriščen. Nemški lastniki so pri Kumru postavili poslopje z gostilno in majhnim letoviščem. Tudi prebivalcem Guštanja in Thurnovim jeklarniškim delavcem je bil vrelec Tolstovrške slatine ljuba izletniška točka, ker ni bil preveč oddaljen od fužinarskega kraja. Do 1910 je bil izvir še v nemških rokah, zato so ga tržili kot »Fettengupfer-Quelle«. Julija 1910 so vrelec prodali slovenskemu konzorciju, ki je vrelec na novo izkopal in tako dosegel močnejši pritok slatine. Z zgrajenim betonskim zidom so lastniki preprečili tudi to, da bi ob večjih nalivih zalili slatino deževnica ali Meža. Slovenski konzorcij je razširil še gostilno in pridobil več sob za izletnike. Za oskrbnika je nastavil Andreja Oseta, prijatelja in rojaka junaka Franja Malgaja. Oset se je hitro prilagodil novim razmeram, dejavno zaživel na Tolstem Vrhu in se 10. februarja 1912 poročil z Marijo Urbanc, veleposestnikovo hčerko iz Lehna pri Ribnici na Pohorju. Sam pravi o svojem poznanstvu z Malgajem tako: »Ko sem l. 1910 prevzel službo oskrbnika pri podjetju Tolstovrške slatine, me je dijak Franjo Malgaj večkrat obiskal in se zanimal za narodnostne razmere koroških Slovencev. Bila sva tudi stalno v pismenih zvezah. Med prvo svetovno vojno je ob priložnosti, ko je bil na dopustu, prišel k meni na Tolsti Vrh pri Ravnah in z velikim veseljem pripovedoval, da bo Avstrija vojno izgubila ter da bodo podjarmljeni slovanski narodi dobili svoje pravice in samostojnost.« (KF 1954)
Podjetni Oset je leta 1919 od konzorcija Tolstovrško slatino odkupil in uredil poleg gostilne in letovišča še trgovino z mešanim blagom, poštno zbiralnico, zalogo piva in trgovino z deželnimi poljedelskimi pridelki. Pred 1. svetovno vojno je leta 1914 Oset razposlal po Evropi kar 28 vagonov vode, kar je bil za tako majhno podjetje izjemen rezultat. Izdal je tudi tri lepe razglednice svoje Tolstovrške slatine (glej rubriko Stare razglednice Tolstovrške slatine!), na katerih so slovenski napisi, kar za tisti čas ni bilo povsem samoumevno. Maja 1919 so volkswehrovci z granatami poškodovali zajetje, da bi se maščevali lastniku Osetu, ki je bil takrat predsednik Narodnega sveta za Mežiško dolino. Z osvoboditvijo Mežiške doline so bile vse slatine v slovenskih rokah, zato Tolstovrškega vrelca niso več popravljali, ker naj bi dajal premalo slatine, da bi se povrnili ogromni stroški za njegovo obnovo.
