Prva kolesarska društva v Ljubljani so organizirali že na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Na številnih koncih mesta so odpirali obrtne trgovine za prodajo in tudi izdelavo ter popravilo koles. Med znanimi izdelovalci koles na slovenskem ozemlju sta bila nekdaj Fran Bajtel in Josip Puch.
Konec 19. stoletja je Ljubljano zajela prava kolesarska mrzlica. Še leta 1864 so si ljudje z zanimanjem ogledovali te samovoze, kakor so poimenovali iznajdbo na dveh kolesih, vendar te naprave ni znal vsak voditi in so nanjo pozabili. Leta 1869 pa je časopis Triglav kolo označeval kot snobovsko igračko z ljubljanske promenade.
Dve desetletji pozneje je bilo vnetih kolesarjev že mnogo več, saj je s tehnološkim napredkom kolo postalo dostopno in lažje vodljivo. Kolo je postalo trend, modni in družabni rekvizit pa tudi simbol družbene mobilnosti. Bicikel je bil simbol mladosti, gibala in sprememb v družbi. Meščani so bicikel uporabljali za izlete, potovanja in zabave. Postal je tudi vzorec ženske emancipacije. Kolo so razglašali celo za novo stopnjo civilizacije.
Kakor piše Borut Batagelj, so se pripadniki meščanske elite, ki so si lahko privoščili kolesa, za boljše doseganje in uresničevanje družabnih in drugih ideoloških ciljev povezali v društva. Na pobudo graških kolesarjev se je prvi kolesarski klub na Slovenskem ustanovil v Mariboru leta 1883, v Ljubljani pa so dve leti pozneje, 1885, dobili »Laibacher Bicycle Club«. Slovensko čuteči meščani so ustanovili Klub slovenskih biciklistov Ljubljana leta 1887.
»Laibacher Bicycle Club« je prirejal izlete v okolico in dirke, pozimi učil kolesarjenje v Kolizeju in bil središče kraškega kolesarskega okrožja, ki je združevalo nemške kolesarje na Kranjskem in Primorskem. Ta klub je dajal vtis zbirališča ljubljanske noblese. Po prelomu stoletja so njegove člane našli med imeni prvih motoriziranih Ljubljančanov, saj so od koles prešli na prve avtomobile. Leta 1895 je klub izdal kolesarski vodnik po Kranjski in Primorski v 3.000 izvodih, ki so ga razposlali kot darilo vsem kolesarskim klubom v monarhiji in v Nemčijo.
Ljubljanska občina pa je spodbujala dejavnost slovenskih kolesarjev: klub je dobro deloval in izkoristil razmere ob slovenskem vodenju Ljubljane (župan Peter Grasselli). Ljubljanska občina je slovenskemu klubu namenila v najem zemljišče ob robu Tivolija, kjer je bilo leta 1897 slovesno odprto dirkališče. Odprtje dirkališča je pomenilo prestiž, manifestacijo slovenskega kolesarstva, slovenstva in slovanske vzajemnosti. Leta 1895 je bila ustanovljena Zveza slovenskih kolesarjev, policija pa je pripravila tudi prvi Kolesarski red.
Kolo je porajalo idilične predstave meščanov o podeželju in naravi ter povečalo občutek svobode in razpolaganja s časom. Meščanska varčnost je privedla do tega, da so s kolesom odkrivali podeželske gostilne in kraje, kamor železnica ni mogla. Kolo je bila velika finančna naložba, vredna približno štiri učiteljske plače.
Vrtenje pedal je bilo zastonj, meščanom je dajalo novih telesnih moči za povečanje delovne učinkovitosti, kar je doprineslo k blaginji. Kolo je postajalo del prepoznavnega življenjskega sloga, ki je utrjeval pripadnost sloju. Hkrati pa je odražalo tudi socialne razlike med mestom in podeželjem: tam so se nad meščanske kolesarje z nestrpnostjo in sovražnostjo spravljali in jih podili, napadali.
Kolesarji so na prelomu v 20. stoletje predstavljali lik naprednega človeka. Na cesti se jih je pojavljalo vedno več. Naprednost in osveščenost o koristnosti kolesarstva opažamo tudi dandanes, čeprav je potrebno glede kolesarske infrastrukture še veliko postoriti. Današnji napredek je v tem, da si lahko kolesa v prestolnici izposodimo na več lokacijah, je pa še veliko neurejenih kolesarskih stez. Slovenske kolesarje, predvsem tiste, ki se ukvarjajajo s športnim vrtenjem pedal, združuje Kolesarska zveza Slovenije. Na njeni spletni strani si lahko preberemo tudi o zgodovini kolesarjenja na Slovenskem.
Lit.:
Batagelj, B., Fajdiga, P. J.: V družbi kolesa : v rosni dobi ljubljanskega kolesarjenja. V: Ljubljana med nostalgijo in sanjami : revija za domoznanske vsebine. Let. 2, št. 1, str. 9-37.
