Pripovedi odkrivajo Ivana Kuharja kot dobrega človeka. Bil je pravi kmet; gospodaren in napreden. Znal je pridelati dobro sadje, da se je lahko veselil dobrega mošta in se z njim pohvalil. Kmetiji je zvišal vrednost, s tem da je do hiše napeljal vodo. Delal je na dveh kmetijah; najprej je postoril bistveno na ženini (pri Merkaču), potem še na Preškem vrhu. Kako je doživljal življenje ločene, a vendar povezane družine, ne vemo, a gotovo mu ni bilo lahko. Rad je imel otroke in poskrbel tudi za bratovi (Vorančevi) deklici, kadar je bilo potrebno. Od vseh Kuharjev je premogel največ vedrine in otroške navihanosti, ki jo je znal deliti z ljudmi okoli sebe, posebej otroki. Menda je bil pravi mojster v pripovedovanju in posnemanju karakterjev ter posebnosti okoliških ljudi. Umrl je kot ena izmed žrtev fašizma – veliko prezgodaj in premlad. Kmetija na Preškem vrhu (spomnimo se veselja Anzanovega očeta, da je končno po dolgih letih boja in trpljenja prišel na svoje) je zadolga leta prešla v najemniške roke in doživljala različno usodo, dokler ni postala eno glavnih kulturnih obeležij Koroške.
Pripovedi so zapisane, kot so bile povedane, torej gre za prečrkovan, bolj ali manj koroški narečni govor. Zapis kaže na to, da govorci v večini ne govorijo več narečja, kot ga je opisal Tine Logar leta 1975 v knjigi Slovenska narečja, ampak se eni bolj, drugi manj bližajo knjižnemu jeziku. Ne sliši se več npr. štekanje štam, ampak le še tam, venč je postal več idr. Z zapisom govorjene besede nam govorci odkrivajo svojo jezikovno podobo, ki hkrati kaže na različno jezikovno podobo današnjega kraja in časa.
Zapis ni dialektološki, upošteva pa priporočila slovstvene folkloristike o zapisovanju govorjene besede. Običajnim črkam knjižnega jezika je dodan znak za polglasnik (ǝ) in je zapisan, kadar gre za izpust/redukcijo samoglasnika, je nosilec zloga ali sta z njim zapisana koroška dvoglasnika (zgodaj → zguǝda in svet → sviǝt). Koroška posebnost »šwapanje« (pojav, pri katerem se l pred samoglasniki izgovori kot w) je zapisano s črko v, npr. šla → šva. Zaradi lažje berljivosti so zveneči nezvočniki (b, d, g, z, ž) v izglasju zapisani kot v knjižnem jeziku, npr. grob, vodovod, mož, rad idr. Besede, ki se v narečju naglasijo drugače kot v knjižni normi, imajo zapisan naglas.
Pripovedi
Biu je pravi kmet
Po pripovedovanju se ga spomnem kot kmeta, šolanega.
Hoto je met tudi dobǝr mošt. To je biu ponos usake kmečke hiše. In je tut prepeucau use sadje od tu dol proti Kotljam. Iz šentpavelske dre- vesnice si je dau pripeljat izbrane sorte. Točno je vedo, za katero vrsto mošta morš met katero sorto. Zelo je delau na tem.
Mojca Petrič, Preški Vrh, 2017
Anza sadjar
Ekstra ne vem kaj … prǝšo je pa zmirn k našem atijo na obisk. Sadjarja sta bva oba, privat, in sta se vejko o tem pogovarjava, ka bota sadiva … pa pevco1 je (drevje) Anza, sigurno atijo tot. Pa pǝr Koroški ojseti sta sodelovava.
Terezija Pepevnik, Kotlje, 2017
1 pevco – cepil
Drevesnica
Tud pri Merkačo, na ženini kmetiji, je meu, na enem vǝlkem trauniko blizo goše, drevesnico. Pa tam za kaščo, kjer je biu vrt (Zdaj je tam hiša.) sta z dedijem sadiva japke; šarlamouski, aleksandrouke, mošančke, rdeče pa zelene bobouce … pa cele vrste sliu tam douta od štale; prpče, ringlo … To je grato en vǝlek sliunek1.
Ana in Aleksander Ristič, Kotlje, 2017
1 sliunek – nasad sliv
Anza je vodo zrihto
In … vodovod je naredo. Ki je bil še do nedauna u uporabi.
Dol je biu vedno problem z vodo. In je naredo zajetje na svoji zemlji – tam pod cesto v eni globači in jo do hiše potegno.
Biu je napredǝn kmet. Napredno je razmišljau: »Voda je osnova, da ne boš hodo kam dauč douta u en grabn1 pojo.«
Anza je vodo zrihto. Prej so meli hude težave.
Mojca Petrič, Preški Vrh, 2017
1 grabn – globel
Dvojno žiuleje
Je meu tako dvojno žiuleje, da je tu biu pa pǝr Mǝrkačo. Jǝs sn bol pǝr mami bva na kmetiji. Je hodo k nam še kǝr pogosto, ker je najprej gǝr obdelo zǝmlo, pol pa še to, na Kuharjevi bajti. Neža, moja sestra, je živeva pǝr atano pa mu pomagava. Ona ga je bol poznava.
Ana Ristič, Kotlje, 2017
Nadomestek očeta
Meva sn srečo (čeprau ni bva glih sreča, da naša teta ni meva otrok), da sta bva z mano teta in njen mož Miha, ki je bil meni en tak nado- mestek. Biu mi je krstni botǝr in sn ga klicava goti1. Jǝs sn pol vǝlko zrauno njiva2 hodva, sn bva od Portoroža do Sečoul do ne vem ke sn hodva zrauno … edino douta v Zenico me mama ni postva jǝt.
Si pa živo tǝk u enem pomankanju, čeprau je biu stric zlati stric, zlati goti, mi je vedno teta rekva: »Zdaj ga pa jǝdi iskat!« Mi nikol ni žau besede reko, nikol kaj grdiga. On je samo reko: »Moja straža je prǝšva! Grema domo.«
Ampak očeta pa ni bvo.
Ana Ristič, Kotlje, 2017
1 goti – boter, 2 njiva – njiju
Ja, Anza, naš
Z njim sm bla najbolj povezana prek Vide. Ona je mela Anzana na steni skoz – saj je taka znana fotografija. Anzana je mela v izjemno lepem spominu.
Voranca ni blo in on je nje biu neke vrste ata. Tǝsti cajt, ko ga ni blo! In ona je o njem govorla take lepe stvari! … Predvsem to, da ji je biu tud tovariš. Da sta skup potegavščine delala, pa da sta strašila koga.
Mojca Petrič, Preški Vrh, 2017
Skrb za nečakinji
Vida pa Mojca sta vǝlko živele što pǝr bajti zrauno bice pa dedija. Tod ata naš je vǝlko za tǝste deklete skrbo; bol ko sam Voranc, ko ga ni blo.
Ana Ristič, Kotlje, 2017
Zmržjen kròh
Mojga fotra se je bol spomnava Neža, sestra moja. Neža ogromno, ker Neža je bol pǝr njǝmo štò živeva. Tud tu u šolo hodva. Jǝs se spomnem ene anekdote, ko je ona prajva. Ko je šva u šolo zutra, ji je reko, da mǝra jǝt kròh greda kupit po sta se pa z Mojci po celih Kotlah okrog potepale
… Ko sta duǝmo prǝšle, je biu pa kruuuh trd!!!
Je reko: »Zej pa ne vem, a bom njiva?! …« No, prosim, a jiva bo pǝrtepo al ka bo z njima naredo, ker sta z zmržjenemo kruho domo prǝšle.
Ampak kruh so po še klup temo lahko jèdli, ker se je kruh otajo, al.
Ana Ristič, Kotlje, 2017
Mi, otroci, pri Anzanu in njegovi mami
Otroci smo letali gǝrta na Kuharjevo bajto. Gǝrta Meti, mami. Ona je zmirn naliva kisevega mleka pa nam dava, da smo jedli. Mavo smo se z je1 prauhali pa leteli nazaj. Štalekarjeu Franc pa Gačnikova Roza je bva zraun … Ona je tod rada vidva, da smo otroci pǝrleteli.
Anza je pa zmirn kaj devo, kosiu je pa žvat2 je meu. Pridn je biu, ja.
Terezija Pepevnik, Kotlje, 2017
1 z je – z njo, 2 žvat – živali
Vicmoher1
Oče je bil tak vicmoher, no, ne glih vicmoher, ampak znau je besedo spêlat v humor; moj brat Darinko je meu precej tega po očetu. Tud Suš- nik je neki zapiso, da sta bla Lojz in Anza duhovita. Gustl pa ne tejko2.
Ana Ristič, Kotlje, 2017
1 vicmoher – šaljivec, 2 tejko – toliko
Biu je nabrit
To mi je mami rekla, da je meu tako lastnost, da je znau bit nabrit. Ampak u pozitiunem smislu, inteligentnem … ni biu žaljiu.
Baje je to lastnost podedovau Mojcin starejši sin Markec. Kot otrok je na domačih zanimivih večerih tud znau skeče priredit.
Mojca Petrič, Preški Vrh, 2017
Ni meu samo Voranc rad solate
Tud Anza je rad meu solato! Da vam čisto tǝk povem.
Meni je že bica omenla pa tud pol moja mama o tem, kǝk sta Anza in bica Vida šla tifo rabutat.
Tu, u tej hiši, je živeu Čas. Čas je meu gartl na treh lokacijah tu okol. In onadva sta šla tja (malo vstran od hiše) zvečer po tifo.
In je rekla bica: »To je bla najbolj dobra tifa u žiuljenju!«
Mojca Petrič, Preški Vrh, 2017
Dobǝr pripovedovauc
On je zelo dobro znau pripovedovat. In zvečer, ko sǝvǝda ni blo televi- zije, so se zvečer usedli pa si zgodbe govorili. In on se je tǝk uživeu u različne zgodbe, da se je use skup spremenilo v eno igro – s tem, da je sam use vloge meu.
Znau je izredno dobro oponašat (tud ljudi iz okolice – al s kako hibo al govor …) in se je tǝk uživeu u karakter, da so ble to prave predstave. In menda je rekla pol mama Marjeta: »No, Anza, zdaj pa malo manj! Dečve bi morale spat!« Vida in Mojca.
Mojca Petrič, Preški Vrh, 2017
Na atanou grob
Mi smo hodli na atanou grob s kojni, z vozom, no. Mama je na začetku še kǝr vejko hodva.
Ana Ristič, Kotlje, 2017
Šop lasí
Mojga očeta Anzana se samo to spomnem, ko so ga našli. Jǝs sn bva zrauno. Mǝni je sàmo to ostavo od njega.
Tǝk se spomnem na tǝstmo ròbo gǝr sma s tǝsti Lešnekovi bici, od moje bice sestri, stale. Jǝs sn bva takrat stara ene šǝst … pet let. Jǝs se sàmo spomnem, ko sn rekva, da naj ga za làsi pocukajo, da bo pa ustau gǝr. Se spomnem, da je pol mama na račun tǝzga, ko sn jǝs rekva, naj ga za làsi pocukajo, potegnava von tak šop njegovih làsi … Tǝsti làsi, mislim, da so še dàns pri Mǝrkáčo nǝtra za enim stàbrom – u stari bajti.
Ana Ristič, Kotlje, 2000
Najemniki na Kuharjevi bajti
Mi smo bli najemniki na Kuharjevi bajti. Od leta 1947 do 1955. Smo sejali žito pa tri krave smo meli. Celo posestvo je bvo u najemo.
Lastnica je bva Lojza Merkačeva, Anzanova žena. In ko smo se mi uselili, so bli gǝr še prejšni najemniki, Lukanovi, še niso dobli ke drugi … in smo bli usi skop, kak mesǝnc. Onih sedn pa mi štirje. In se spom- nem, da smo otroci mǝrli na sǝno ležet.
Od pet do trinajst let sn bva stara in sn u Kotlje u šuvo hodva. Pǝr Štalekarjo je bva pa pošta in sn usak dan tja leteva pa pogledava, če je za Kuharco kaj pošte. In ona mi je dava vedno kaj za jest; kruh, namazan s putrom pa marmelado.
Jožica Kačič, Preški Vrh, 2017
Anzanou grob
Za Anzanou grob so zadouženi zveza borceu u Kotleh. Jǝs sn bva dvandvajst let tajnica in vem, da smo usako leto koga zadoužili, da je grob mavo porihto pa svečko pǝržgau. Knezova, Joža, pa Albina Serec sta ble najbol za to. Albina je tǝk nesva stricu, Anza je biu njen stric.
Jožica Kačič, Preški Vrh, 2017
Ti s’ pa Kuharjeva
Kuharjevi pobi so meli eno sestro, ki je bva Ana. No in po tisti Ani sn jǝs mǝrva1 dobit ime, po teti, al.
Da bi se očeta osebno spominjava, se ga ne. Naša mama pa tod nikol ni kaj glasno govorva o očeto, nismo kaj zvedli. Šele pol, ko sn odraščava, sn začeva očeta dožiulat, ka je biu on. Se spomnim, ko so mi u fabriki začeli prajt: »Ti s’ pa Kuharjeva!« Pa Kuharjeva gǝr pa Kuharjeva dou. Takrat sn šele začeva dojemat, da gre za en tak rod, ko je neka uredn.
Jǝs nisn kaj naredva, lahko pa smo ponosni na njih. Tud ko sn prebrava ouset pa o košnji, rečem, da to ni kǝr tǝk.
Ana Ristič, Kotlje, 2017
1 mǝrva – morala
1BojanaVerdinek: Lesene cokle. Folklorne pripovedi Mežiške, Mislinjske in Šaleške doline. Ljubljana: ČZP Kmečki glas. 2002. str. 182.
