Uradna otvoritev porodnišnice je bila 11. junija 1988, selitev v nove prostore pa je bila opravljena 11. oktobra istega leta. V kolektivu je takrat vladalo pravo obsedno stanje, saj je bilo treba zagotoviti popolno kontinuiteto zdravljenja. Poleg pacientov je bilo treba preseliti tudi zelo dosti materiala, med drugim tudi bolnišnični arhiv. Naključje je hotelo, da so selivci izgubili v trd karton vezan zvezek z zapisniki Postojnskega zdravstvenega zastopa še iz avstrijskih časov. Prvi zapisnik je bil datiran s 23. februarjem 1907.
Glavna točka dnevnega reda pomeni svojevrstno presenečenje, saj niso razpravljali o ničemer drugem kot o gradnji nove bolnišnice v Postojni. Nove okrožne javne bolnišnice! Zdravstveni zastop je bil tedanja oblika zdravstvenega zavarovanja, postojnski zastop pa je takrat zajemal sedanji občini Postojna in Pivka, razen Planine in Zagorja. Njegov načelnik Frančišek Arko je potrebo po novi gradnji prav tako utemeljeval z utesnjenostjo in slabo tehnično opremljenostjo bolnišničnega poslopja. Hkrati pa ga je motilo tudi, da je bila bolnišnica pri cesarsko kraljevi deželni vladi v Ljubljani obravnavana tako rekoč kot zasebna, drugorazredna bolnišnica brez pravice javnosti, in sicer zaradi tega, ker ni imela dovolj široke zdravstvene dejavnosti. Manjkal ji je, na primer, poseben oddelek za “slučaj kake epidemične bolezni”. Šlo je za skromno stavbo ob Jamski cesti, ki so jo za potrebe zdravstva oblasti za 5.136 goldinarjev kupile leta 1851 in so jo Postojnčani kasneje imenovali »Materinski dom«. Znesek so zbrali s prostovoljnimi prispevki, 2.500 gld ali skoraj polovico denarja pa je za spomin na pokojnega moža darovala vdova Winkler iz Šlezije. Moža Franca je namreč med obiskom Postojnske jame zadela kap, umrl pa je zato, ker v bližini ni bilo nobene bolnišnične ustanove.
V zapisnikih ni podatkov o tem, kdo je naredil načrt in za kolikšno površino bolnišnice, očitno pa so se odločali za gradnjo glavnega objekta stare bolnišnice brez gospodarskih pritiklin (objekt, v katerem zdaj deluje oddelek postojnskega vrtca), ker so slednje postopoma dograjevali šele kasneje. Zvemo pa, da je znašal predračun za postavitev objekta brez opreme 15.544 kron. V gradbenem odboru oziroma “stavbnem odseku” so bili: Franc Arko, Gregor Pikel in Alojzij Durjava, v skupini za gradbeni nadzor, »stavbno-nadzorovalnem odseku”, pa sta bila okrožna inženirja Jaksche in Ažman, ki sta svoje delo opravljala za plačilo. Vodjo gradbenega odbora, ki je bil dolga leta tudi načelnik okrožnega zdravstvenega zastopa v Postojni, je treba posebej omeniti. Franc Arko ( v zapisnikih Frančišek) je bil po rodu Logatčan, vendar je dolga leta živel in deloval v Postojni. Leta 1881 se je namreč poročil z rojakinjo Katarino Šemerl, vdovo Burger, lastnico nekoč znane mestne gostilne »Pri dolenjem Burgerju« na Tržaški cesti. Bil je pobudnik gradnje prvega postojnskega vodovoda, ustanovitelj časopisa Notranjec, pobudnik postojnske hranilnice, deželni poslanec, zagnan javni delavec in zaveden Slovenec. V Postojno je pripeljal prvo kosilnico in govedo simentalske pasme. Trudil se je za elektrifikacijo mesta, dal pobudo za ustanovitev lovskega društva in za postavitev spomenika Miroslavu Vilharju (Italijani so ga kasneje uničili), njegova zasluga pa je tudi ustanovitev postojnske meščanske šole, katere arhitektura še danes zbuja pozornost mimoidočih.. Ob njegovi smrti (umrl je kot politični izgnanec leta 1923 na Vrhniki) pa so se ga odborniki postojnskega zdravstvenega zastopa še posebej s hvaležnostjo spominjali. S postojnsko bolnišnico je bil povezan večino svojega življenja. V finančno težavnih letih 1917 do 1922 je celo iz lastnih dohodkov poravnaval primanjkljaje v njenem poslovanju. Leta 1917 je, na primer, prispeval 8.497 kron, leta 1922 pa 30.084 lir. Te dolgove je zdravstveno okrožje poravnalo šele njegovi vdovi. Poslali so ji tudi relief z moževim portretom, ki so ga želeli vzidati na bolnišničnem hodniku, Italijani pa tega niso dovolili.
Gradnjo novega objekta je prevzel stavbenik Josip Rusjan iz Postojne. Investicija je potekala s podobnimi težavami kot zadnja. Stalno so bila potrebna nova posojila. Januarja 1910 so ugotovili, da je stroškov že za 70.700 kron, in najeli že tretje posojilo za dobo 36 let, ki pa tudi ni bilo zadnje. Posojila so odplačevali deloma z amortizacijo, deloma pa neposredno iz prihodkov zdravstvenega zastopa. Potem ko je leta 1909 vodenje bolnišnice prevzel dr. Emil Vašek, je kot zdravnik redno sodeloval na sejah vseh odborov. Vedno je imel polno želja. Potreboval je vrt in so mu ga kupili za 3.000 kron. Potreboval je 10 novih postelj in zanje so dali 1.700 kron. Omenjal je potrebo po shrambah in po mrtvašnici. Decembra 1910 je vztrajal pri pralnici. Ustregli so mu pod pogojem, da se odreče mrtvašnici, “za katero prostor še ni odrejen in bo potrebno počakati tudi na sredstva, katerih sedaj zdravstveni zastop, žalibog, še nima”. Mrtvašnica je bila nazadnje zaradi inflacije v vojnem času dražja od prvotnega proračuna za celotno bolnišnico. Dr. Vašek je hotel tudi poseben paviljon za bolnike z nalezljivimi boleznimi, a ga ni dobil, pač pa je avstrijska vojska leta 1916 ponudila participacijo za gradnjo barake, v kateri naj bi se zdravile “na spolovilih obolele ženske”, kar je pravzaprav prvi zgodovinski namig na bodočo specializacijo bolnice.
Zanimivo je, da je bil tudi za gradnjo prve bolnišnice prispevek krajev izven Postojne nižji kot v Postojni sami. Tako so v “politični občini Postojna”, ki je obsegala še Hrašče, Strmico, Studeno, Zagon in Staro vas, prispevali po 14 odstotkov vseh davščin, ostali kraji pa po 13 odstotkov. Pivško območje nad gradnjo v Postojni ni bilo navdušeno. Tako so maja 1909 poslali deželni vladi v Ljubljano zahtevo, naj se “sedež cesarsko kraljevega okrožnega zdravnika prenese iz Postojne v Št. Peter”. Ker je okrožni zdravnik skrbel tudi za bolnišnico, bi to zanjo pomenilo resne težave. Šempetrci so zahtevi priložili tudi “distančno tabelo”, s katero so dokazovali boljšo prometno povezanost Št. Petra. Reakcija okrožnega zdravstvenega zastopa je bila zelo burna. Šlo je tako daleč, da so Postojnčani predlagali, naj se Št. Peter odcepi in s Košano, Št. Mihelom (Šmihelom), Zagorjem in Knežakom osnuje lastno zdravstveno okrožje. Da je prišlo do mnogih ostrih besed in medsebojnih nagajanj, priča tudi pismo, ki ga je vodstvo okrožnega zdravstvenega zastopa Postojna poslalo županstvu v Št. Petru, v katerem zahteva natančno poročilo o porabi 200 kron dotacije za infekcijsko bolnišnico v Pivki. O njej ne vemo praktično nič. Omenja jo samo knjiga Postojinsko okrajno glavarstvo iz leta 1889, in sicer z upanjem, da je ne bo treba nikoli uporabiti. Očitno je šlo za vzdrževanje nekega objekta, v katerega bi lahko izolirali bolnike ob večji epidemiji nalezljivih bolezni.
Dograjevanje nekdanjega bolnišničnega kompleksa se je razvleklo na precej let, osnovni objekt pa je bil dograjen v dobrem letu dni ob velikem navdušenju odbornikov. Razpolagal je z 28 posteljami. Javna predstavitev v zapisnikih ni omenjena. Pač pa so odborniki na seji 19. septembra 1908 sklenili zaprositi “najvišje milostno dovoljenje”, da bi se nova bolnišnica smela imenovati “cesarja Franca Jožefa I. jubilejna javna bolnica zdravstvenega okrožja v Postojni”. Zaradi zgodovinskih okoliščin se to, seveda, ni zgodilo, brez imena kakšne zaslužne osebnosti pa ostaja tudi njena naslednica, sedanja Bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo. Za ugled se raje trudi s svojim strokovnim delom, njen dober glas pa je že krepko presegel krajevne okvire.
Drago Kolenc
