Dr. Julij Felaher,
sodnik in pravnik, neutrudljiv borec za pravice koroških Slovencev v Avstriji.
Rodil se je 3. januarja 1895, v kraju Melviče/Mellweg, v občini Brdo/Egg v okraju Šmohor/Hermagor v Ziljski dolini, očetu Jožefu Felaherju in materi Mariji Warmut. V družini so bili poleg Julija še trije otroci: sestra Marija-Mojca in brata Jožef in Jakob-Rado.
Šest razredov osnovne šole je obiskoval v rojstnem kraju (1902−1907), osem razredov humanistične gimnazije v Celovcu (1907/8−1914/15), kasneje pravno fakulteto na Dunaju, v Zagrebu in Ljubljani.
V letih 1915−1918 je bil vojak avstro-ogrske vojske. Po kratkem oficirskem šolanju je odšel na italijansko in nato še na rusko fronto. Leta 1916 ga je cesar odlikoval z zlatim križcem za pogum. Takoj, ko je bil leta 1918 odpuščen iz avstro-ogrske vojske, je že postal pripadnik vojske Države SHS oz. Kraljevine SHS. Konec leta 1918 je bil odpuščen tudi iz redne jugoslovanske vojske. Odšel je na Koroško kot prostovoljec, kjer je ostal do januarja 1919. Pri Narodnem svetu v Velikovcu je deloval od julija 1919 do septembra 1920. Takoj potem je prevzel službo tolmača in pomožnega uradnika jugoslovanske sekcije pri Medzavezniški plebiscitni komisiji v Celovcu (do novembra 1920).
Po opravljenih pravosodnih izpitih na vseh treh fakultetah se je zaposlil na Višjem deželnem sodišču v Ljubljani (1922). Istega leta sta ga koroška emigranta (dr. Radoslav Kušej in dr. Fran Eller) promovirala za doktorja prava, sodniški izpit je opravil leta 1925 pri Višjem deželnem sodišču v Ljubljani.
Leta 1924 se je na Bledu poročil s Terezijo Schwentner, iz znane ljubljanske knjigotrške družine.
Konec januarja 1923 je bil sprejet v sodno pripravljalno službo pri Deželnem sodišču v Ljubljani, maja 1925 je prisegel kot sodnik in se zaposlil na državnem pravdništvu v Ljubljani, kjer je delal do leta 1945.
Od leta 1925 je tudi aktivno sodeloval z Manjšinskim inštitutom v Ljubljani, študiral manjšinsko pravo in objavljal članke o koroških Slovencih, njihovem kulturnem, gospodarskem in socialnem položaju.
Leta 1928 je postal predsednik Kluba koroških Slovencev (ta je združeval Korošce, ki so po plebiscitu pribežali v Jugoslavijo). Predsednik je bil vse do leta 1969.
V stari Jugoslaviji se politično ni udejstvoval, deloval je na kulturnem, prosvetnem, manjšinskem in propagandnem področju za Koroško. Kot predavatelj je nastopal na sestankih in zborovanjih na šolah in po različnih dijaških in študentskih društvih, kjer je pojasnjeval in razlagal položaj in razmere, v katerih so živeli koroški Slovenci.
Ob izbruhu druge svetovne vojne je dobil poziv vojaške oblasti. Da bi se izognil gestapu, ki je že začel poizvedovati za Slovenci (Korošci), se je priglasil v Slovensko legijo, ki naj bi se formirala v Liki na Hrvaškem. Ker je postalo jasno, da bodo Ljubljano okupirali Italijani, se je vrnil v Ljubljano, kjer je do konca druge svetovne vojne opravljal sodniško službo. Med vojno je bil večkrat zaslišan in ovaden s strani celovškega gestapa.
Že od leta 1942 je bil povezan z Osvobodilno fronto, sodeloval je z aktivisti, za kar je konec vojne prejel odlikovanje.
Ob koncu druge svetovne vojne je bil kot sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani določen za prevzem vseh sodišč, sodnih zgradb, zaporov in kazenskih zavodov na ozemlju slovenske Koroške.
V tem času je deloval tudi v posebni komisiji pri Izvršnem odboru Osvobodilne fronte, ki je skrbela za mejne probleme oz. zbiranje gradiva za Ministrstvo za zunanje zadeve.
Po umiku iz Celovca (1945) je Ministrstvo za pravosodje Felaherja kot referenta za slovensko Koroško začasno dodelilo k Znanstvenemu inštitutu pri Predsedstvu SNOS. Konec oktobra 1948 je bil Felaher zaradi ustanovitve Inštituta za narodnostna vprašanja pri Univerzi v Ljubljani dodeljen inštitutu kot referent za slovensko Koroško. Imenovan je bil v znanstvenega sodelavca.
Kot strokovnjak za narodnostna in manjšinska vprašanja je Felaher po drugi svetovni vojni vseskozi zbiral, urejal in pripravljal dokazno gradivo in strokovni material za zunanje ministrstvo. V časopisih in revijah je objavljal članke in razprave o kulturnem, socialnem in političnem zatiranju koroških Slovencev. Sodeloval je pri izdelavi elaboratov in študij za mirovno konferenco.
Po smrti žene Terezije (leta 1958) se je leta 1960 ponovno poročil, in sicer z Ivanko Oražem.
Aprila 1959 se je Julij Felaher upokojil. Po upokojitvi je vse do maja 1968 še naprej delal na Inštitutu za narodnostna vprašanja kot honorarni sodelavec-prevajalec.
Odlikovanja in priznanja
Leta 1933 je dobil odlikovanje sv. Save IV. reda, po drugi svetovni vojni je prejel od Zveze prosvetnih delavcev in nameščencev na Univerzi v Ljubljani denarno nagrado in javno pohvalo kot priznanje za svoje uspešno znanstveno delovanje na Oddelku za mejna vprašanja pri Predsedstvu vlade med letoma 1945 in 1947. Odlikovan je bil tudi s strani rajonskega odbora OF ter s strani sodelavcev na Oddelku za mejna vprašanja večkrat predlagan za različna odlikovanja. Leta 1958 je bil ob 40. letnici bojev za severno mejo odlikovan s strani okrajnega odbora ZB NOV v Mariboru s spomenico – za njegovo patriotsko zavest in borbenost. Leta 1963 je bil odlikovan z redom zasluge za narod s srebrno zvezdo.
Umrl je 28. maja 1969 v Ljubljani.
Viri:
Enciklopedija Slovenije. 3. Eg-Hab., 1989, str. 94-95.
Grafenauer, Danijel: Življenje in delo Julija Felaherja in koroški Slovenci, 2009.
Stergar, Janez: Devetdesetletnica rojstva dr. Julija Felaherja V: Koroški koledar 1985, str. 210-211.
