»Gospod urednik! Dobro ste storili, da ste
priobčili v Vašem cenjenem listu Kocijančičevo velevažno
avtobiografijo. Mož je drugim pisal dolge životopise,
a za njega, ki je to v veliko večej meri zaslužil, se malokdo zmeni.
To ni lepo. Popravimo torej, kar smo zamudili, ter potrudimo se vsak po svojem,
da bo mogoče s časom možu postaviti slovstven spomenik, kakršnega si je v resnici zaslužil…«[1]
Nekaj besed o tržaškem Teržanu[2]
Ko se je tistega davnega 25. decembra 1818[3] rodil še en “Mrhar”, kot so takrat ljudje iz bližnjih krajev imenovali Vipavce zato, ker so bili daleč naokoli znani po tem, da koljejo živino kar sredi trga, nihče ni mogel vedeti, da bo ta deček postal poliglot, ki bo razumel več kot dvajset jezikov. Še več, Štefana Kociančiča (1818, Vipava-1883, Gorica) lahko poleg poliglota opišemo tudi kot polihistorija, nekakšnega “homo universalis”, ki je na svoji življenjski poti sprejel vlogo duhovnika, profesorja, jezikoslovca, zgodovinarja, leksikografa, pesnika, publicista ter bibliotekarja in zaradi vsega tega postal eden pomebnejših tvorcev kulturnega življenja na Goriškem sredi 19. stol.
To so bili časi, ko so ljudje jedli meso le ob velikih cerkvenih praznikih, skozi leto pa so se veselili, če je kakšen košček kože zašel v sicer pusti ričet. Skromnost kmečkega okolja je Kociančiča spremljala vse do tedaj, ko je kot trinajstletnik prišel v Gorico, kjer se ni mogel navaditi na hrano, “ki je bila našemljena, da nikoli nisi vedel, kaj dejansko ješ.” [4]. “To je bil čas, ko na Ipavskem še ni bilo nobenega osla; to je, da me prav umete, nobenega štirinogega osla, ker oslov, ki imajo po dve nogi, ni manjkalo tudi pri nas, kakor povsod.”[5] Kociančič v enem izmed svojih zapisov omeni, da je bila njegova družina številčna: “Kje so zdaj tisti srečni časi, ko smo pri kosilu in pri večerji okoli mize sedeli in iz sklede zajemali, kar nas je bilo v hiši, ded in baba, oče in mati in nas sedmero otrok, osmi je bil študent in ga ni bilo doma.”[6]
Kociančič se spominja hiše z vrtom, poljem in vinogradi, kjer je odraščal ter žalost ob dejstvu, da so si celotno posest zaradi zadolženosti razdelili upniki. Družina se je zato razselila po Goriški. Iz številnih Kociančičevih besedil je razvidno, da je imel nostalgičen odnos do časa, ki ga je preživel v Vipavi[7], še bolj pa se je ta odnos poglabljal, ko je prišel v Gorico: “Dobro se spomnim one žalosti, ki je polnila moje srce, ko sem prvič prišel od doma v Gorico, da bi obiskoval šole. Tri ali štiri dni sem neprenehoma jokal in se le polagoma potolažil. To se je potem ponavljalo še kaka tri leta vedno, ko sem se vračal s počitnic, da bi nadaljeval študije.“[8] Preteklost, na katero se je vedno znova oziral in jo primerjal s tedanjim časom, je tudi pozneje v življenju spremljala njegov konservativni (“dai timps barba Iacum“)[9], vendar raziskovalni duh.[10]
Že v srednji šoli se je začel zanimati za eksotične jezike, ki jih je kot samouk spoznaval vse svoje življenje. Kot gimnazijec je velikokrat zašel k bratu, ki je bil vikar na Šentviški planoti (Bukovo). Tam je med knjigami našel hebrejsko slovnico in se začel z vnemo učiti hebrejščine. Bil je tudi velik ljubitelj “dramatične umetnosti”. V svojem stanovanju je osnoval domače gledališče, kjer je s sošolci prirejal, uprizarjal in režiral igre. V gimnazijskih letih je bil domači učitelj pri okrožnem glavarju baronu Gleispachu v Gorici. Prav pri njem je spoznal tedaj enega najpomembnejših kulturnih in narodnih buditeljev na Goriškem, Valentina Staniča.[11] Ta ga je navdušil za slovenščino.[12]
Študij je nadaljeval v goriškem semenišču, kjer je vzorno uredil knjižnico in pomnožil njeno zbirko na približno 16.000 zvezkov. Leta 1841 je bil posvečen v duhovnika, od leta 1842 do 1846 je služboval v Ločniku pri starem dekanu Josipu Stibielu, čigar Pridige in druge slov. spise je (leta 1853 v Gorici) po njegovi smrt izdal. V tistem času se je pobližje seznanil s furlansko kulturo in mentaliteto in jo kot prvi prek publicistike približal slovenskemu prostoru. Nato je spet prišel v Gorico, kamor so ga l. 1846 poklicali kot profesorja. Predaval je zgodovino semitskih jezikov in zgodovino Svetega pisma, ki ga je razlagal in prevajal samo po hebrejskem izvirniku. Kot profesor je med učenci užival velik ugled, njegova predavanja so bila zaradi zanimivega podajanja snovi dobro obiskana. Začel je plodno pot profesorja, predvsem pa učenjaka, ki je vse svoje sposobnosti posvečal starim orientalskim jezikom. Seveda pri tem ni zanemarjal drugih jezikov, potrebno je poudariti, da je obvladal kar 31 jezikov, od tega 15 bolje, 16 slabše. Med vsemi mu je bila najljubša hebrejščina, v kateri je pisal tudi pesmi. Povsem domači so mu bili slovenščina, nemščina, italijanščina, francoščina, španščina, nemščina, furlanščina, latinščina in grščina. Uspešen je bil pri razbiranju angleških, portugalskih, romunskih, turških, perzijskih, koptskih, arabskih in drugih tudi slovanskih tekstov, vključno s staro cerkveno slovanščino, ki jo je hotel vpeljati med študente v semenišču, posebej zaradi bogoslovcev iz Kvarnerja. Od slovanskih jezikov je gojil tudi srbohrvaški, češki, lužiški, poljski, ruski in bolgarski jezik. Poskusil je tudi sanskrt, vendar se mu je izkazal za pretrd oreh.
Skromen, a marljiv vipavski poliglot je za seboj pustil obsežen, a še ne povsem obdelan opus. S številnimi knjigami, ki jih je napisal, prevajal ali zgolj opozarjal nanje, je skušal postaviti slovenski jezik v ospredje. Kociančič je veliko objavljal v slovenskih časopisih: Novice, Zgodnja danica, Slovenska Bčela, Šolski Prijatelj, Glas, Besednik, Včernicah, Koledarju družbe sv. Mohorja, v zagrebškem Archivu za povestnicu jugoslovensku je objavljal odgovore “o starih in zgodovinskih poročilih posmaznih krajev in okrožji”[13], si dopisoval s tedaj vidnimi jezikoslovci hebrejščine (Samuel David Luzzatto), italijanščine (Graziadio I Ascoli), globlje stike pa je navezal s pomebnimi možmi tedanje dobe (Einspieler, Slomšek, Bleiweiss) prek katerih je dobil vpogled v slovensko narodno prizadevanje. To ga je spodbudilo, da se je lotil tudi književnosti in zgodovinopisja. Napisal ali iz tujih jezikov je prevedel veliko šolskih, mladinskih in splošno vzgojnih knjig (Abecednik za šole po mestih, Trst 1846; 26 povesti za mlade, Gorica 1847; Sto povestic, berilo za otroke, Trst 1852, itd.). Komentiral, prevajal in pisal je o verski in nabožni tematiki. Na tem mestu lahko opozorimo na njegovo najobsežnejšo knjigo na 1397 str. napisano Kristusovo življenje in smrt v premišljevanjih in molitvah (Celovec, MD 1868, 1873) prirejeno po Gašperju Erhardu. Od mnogih zgodovinskih in biografskih spisov so pomembnejši Marija Cel nad Kanalom, kratek pregled božje poti (1853), Zgodovina goriškega Centralnega semenišča (1868), Zgodovina Goriške nadškofije (1882). V Foliumu goriške nadškofije je objavil kratke zgodovine župnij Caprive, Kanala, Romansa, Šempasa, Šempetra, Fiumicella, Prvačine, Ločnika, Gradiške, Sv. Lucije, Villessa, Batuj, Ogleja in Nemškega ruta. Kot pisec farnih kronik v latinščini je deloval kot “pošten raziskovalec zahodnoslovenske krajevne preteklosti” [14], čeprav ga kasnejši zgodovinarji (op. a. Grafenauer) uvrščajo med nekritične diletante za katerimi so kasneje stopali izšolani zgodovinarji (Simon Rutar, France Kos). Kot biograf je raziskoval življenje goriškega misionarja Janeza Krstnika Mesarja, pisal o Valentinu Staniču, dekanu Stibielu, pesniku Matevžu Hladniku, sodeloval tudi pri Slomškovemu Djanju svetnikov božjih. Jezikoslovna vprašanja (Rezijansko narečje, O začetku Slovanov, Našim puristom) je obravnaval v številnih člankih. Najvažnejše delo pa je njegova Hebrejska slovnica: Specimina lectionis scripturae hebraicae, ki je prvič izšla v Gorici leta 1853 in sedem let kasneje v popravljeni različici. Številna Kociančičeva dela ostajajo žal še vedno zgolj v rokopisni obliki: Slovensko-nemški slovar, turško-nemški slovar, etiopsko-latinski slovar, staroslovanska slovnica, itd.
V leto 1984[15] sega izid ene najpomembnejših publikacij, ki je s pomočjo slovenskih in italijanskih raziskovalcev iz različnih vidikov osvetlila življenje in delo Štefana Kociančiča: Stefano Kociancic (1818-1883), un ecclesiastico al servizio della cultura fra Sloveni e Friulani. Publikacijo je izdal Instituto di storia religiosa e sociale v Gorici na podalgi istoimenskega simpozija, ki se je odvijal leto prej. Iz publikacije, ki je izšla v italijanskem jeziku s slovenskim prevodom izvlečkov, lahko razberemo veličino delovnja Štefana Kociančiča kot cerkvene osebnosti[16], hebreista[17], bibliotekarja[18], proučevalca Stare zaveze, zgodnje krščanske dobe, liturgije[19], deželnega zgodovinarja[20] in profesorja bogoslovnega semenišča v Gorici. Iz bibliografije njegovih del, ki jih je napisla v latinščini[21], hebrejščini[22] in slovenščini[23] pa je razbrati ploden publicistični opus semeniškega profesorja in sotvorca ter povezovalca “goriške mednarodne stvarnosti v duhu deželnega patriotizma”, kot je v eseju o pomenu Štefana Kociančiča za Slovence[24] zapisal zgodovinar Branko Marušič.
Večji del njegove zapuščine danes hrani Semeniška knjižnica v Gorici. S številnimi publikacijami, ki jih je napisal, prevedel ali zgolj opozarjal nanje, je skušal postaviti slovenščino ob bok jezikom, ki so tedaj odzvanjali po Goriški. Narodni preporod je spodbujal z javno rabo slovenščine. Nase je opozoril tudi kot bibliotekar semeniške knjižnice, v kateri je preživel številne proste ure svojega življenja vse do smrti.
[1] Besede, ki jih je učitelj Jože Balič namenil tedanjemu uredniku Soče Andreju Gabrščku, potem ko je v predhodnih številkah 35, 36, 28 in 39 (1887) v nadaljevanjih objavil Kociančičevo avtobiografijo “Životopis rnjkega Št. Kocijančiča, prof. bogoslovja v Gorici, kakor ga je sam spisal”.
[2] Teržan je eden od Kociančičevih psevdonimov, ki jih je uporabljal pri svojih objavah. Ime verjetno izvira iz naselbinske besede trg, kar je Vipava tedaj bila.
[3] Očetu Jakobu, mami Mariji (roj. Uršič iz Slapa).
[4] Kociančič, Nekdaj in zdaj, 25.
[5] Kociančič, Nekdaj in zdaj, 26.
[6] Prav tam.
[7] Vipava, ki je bila upravno na Kranjskem, je od leta 1830 pripadala Goriški nadškofiji.
[8] Rijavec, Kociančič Štefan, 82.
[9] Balič, Črtice iz Kociančičevega življena, 1.
[10] Kociančič, Nekdaj in zdaj, 15-36.
[11] Valentina Stanič, slovenski rimskokatoliški duhovnik, alpinist, pesnik, pisatelj, prevajalec, učitelj, vzgojitelj in kulturni delavec *12. februar 1774, Bodrež, † 29. april 1847, Gorica. Več glej Brecelj 1973.
[12] Primorski bibliografski leksikon (PBL), 82.
[13] Rutar, Štefan Kociančič I, 23.
[14] Marušič, Štefan Kociančič, 13.
[15] Istega leta je (v soizdajateljstvu z Goriškim muzejem) izšel prevod bolgarskih narodnih pesmi, ki sta jih zbrala brata Miladinova, prevedel pa Štefan Kociančič leta 1861 že takoj po izidu izvirnika v zagrebu.
[16] Kralj, La persona ecclesiastica, 21-30.
[17] Tamani, L’attivitá di semitista, 31-35.
[18] Fabbro, L’opera del bibliotecario, 46-48.
[19] Tavano, Gli scrittori di Stefano Kociančič sulle antichità cristiane, 49-76.
[20] Tavano, Lo storico regionale, 77-88.
[21] Tavano, Bibliografia in latino, 103-107.
[22] Marušič, Bibliografia delle opere in ebraico, 109.
[23] Marušič, Bibliografia delle opere in sloveno, 111-130.
[24] Marušič, Il contributo alla cultura Slovena, 37-44.
