Furman je moral imet »dober posluh« pri izbiri konja. Konje so kupovali na živinskih sejmih, včasih pa je kakšen furman kupil konja od svojega znanca, ki je bil tudi furman. Zobje so bili ključni pri nabavi konja. Po njih so izkušeni furmani spoznali pravo starost konj. Furman je moral biti pri nakupu previden, saj so se med prodajalci našli tudi takšni, ki so konjem pilili zobe, da bi bili videti mlajši.
Med značilnosti dobrega furmanskega konja sodijo: kratek vrat, mala glava, nabito oprsje, tanke noge, bistro oko, zdravo kopito, pravilni zobje, lep košat rep in lepa dlaka.
Furmani naj bi pri nakupu konja upoštevali tudi osem cesarskih »todlov« (napak), na katere v svojih »Bukvah za kmete«, ki so izšle leta 1843, opozarja tudi dr. Janez Bleiweis: smrkavost, naduha, hudobnost, trmoglavost, mesečna slepota, očesna mrena, podkožni ogrci, bolezni žlez. Če je konj imel katero izmed osmih bolezni ali napak, je lahko kupec po avstrijskih cesarskih zakonih konja vrnil prodajalcu.
