Glavne slovesnosti ob odprtju kolodvora so se odvijale 16. septembra 1849, o čemer sta obširno poročala časopisa Kmetijske in rokodelske novice in Illyrisches Blatt.
Prva lokomotiva z vagoni je v Ljubljano pripeljala 18. avgusta 1849, na 19. rojstni dan cesarja Franca Jožefa. O tem dogodku so poročale Kmetijske in rokodelske novice 22. avgusta 1849, poleg ostalih slovesnosti ob praznovanju godu novega mladega cesarja. Takole so zapisali:»Druga imenitna prigodba tega dneva (18. t. m.) je bila, de se je popoldne ob treh pervikrat po železni cesti iz Celja v Ljubljano perpeljal hlapón (Lokomotiv, kterimu kmetje luka matija pravijo)! Brez vse spotike se je pripeljal, lično ovenčan, v 4 urah in pol iz Celja. Drugo pot pa bo lahko v 3 urah prišel, ker ne bo imel po poti nič preiskati, kakor zdej, ko je bila perva poskušnja. Neizrečena množica ljudi, deželni poglavar in več druzih uradnikov ga je z veseljem sprejelo v kolodvoru (Bahnhof).«
Slavnostna proslava ob prihodu prvega vlaka v Ljubljano pa je sledila slab mesec pozneje, 16. septembra 1849, z uradnim odprtjem železnice od Dunaja do Ljubljane. Celotno izgradnjo proge je financirala habsburška monarhija.19. septembra 1849 so v Kmetijskih in rokodelskih novicah takole opisali slovesnost:»Pretečena nedelja, 16. dan tega meseca – je bila eden nar imenitniših dni za Ljubljano in celo Kranjsko deželo: vožnja po železnici se je, in sicer z veliko častjó, začela, in Dunajsko mesto – sercé avstrijanskega cesarstva – z vsimi kraji, ki vmes ležé, in z vsimi, kamor za Dunajem železnica pélje, je v bližno sosedstvo stopila s Kranjsko deželo. Zares! nov čas se je začel ta dan za nas. Záto je pa tudi cela Ljubljana na nogah bila, in od bližnih in daljnih strani je privrelo toliko ljudi skupej, de jih morebiti še nikdar toliko v Ljubljani ni bilo […]. Dva hlapóna, »Ljubljana« in »Triglav« imenovana sta pridirjala perva v Ljubljanski kolodvor z nadvojvodam Albrehtam, ministram Brukam, in z mnozimi povabljenimi gosti iz Dunaja, Gradca, Marburga in Celja, ki so bili od zbrane množice z velikim veseljem in glasnim klicam »živjo« sprejeti […] Kmalo po petih so se pripeljali med gromenjem topov in petjem vsih zvonov s krasno okinčanim hlapónam v krasno okinčani kolodvor …«
Iz opisa razberemo, da so v Ljubljani prihod vlaka počastili s topovskimi streli z gradu, zvonovi so doneli v vseh ljubljanskih cerkvah in naznanjali začetek slovesnosti. Kolodvor je bil okrašen z venci, zelenjem in rožami. Na postaji se je drenjala ogromna množica prebivalstva, tik ob progi pa so stali vsi pomembnejši posvetni in duhovni gospodje, na čelu z deželnim glavarjem grofom Welsersheimom in ljubljanskim knezoškofom Wolfom. Ko je z vlaka stopil nadvojvoda Albreht, ga je ljubljanski župan Gutman slavnostno nagovoril. Nadvojvoda se je toplo zahvalil za prisrčen sprejem in ob tem kranjsko deželo imenoval »biser cesarske krone«. (J. Cvirn, A. Studen, Ko vihar dirjajo hlaponi, Ljubljana, SŽ, 2001).
Slovesnosti so se nadaljevale z blagoslovitvijo obeh lokomotiv, postajnih poslopij in naprav, potem pa je nadvojvoda Albreht podelil odlikovanja za zasluge pri gradnji železnice … Nato se je slavnostna povorka pričela pomikati proti mestu. Na vsej poti je bil ob cestah na obeh straneh špalir z vojaki, za njimi pa nepregledne množice ljudi. V kazini je bil slavnostni banket za povabljene goste. Slavje ni ponehalo niti zvečer. Rajanje je trajalo do zore. Naslednjega dne zjutraj je godba narodne garde z budnico spet dvignilo ljudi na noge, da se poslovijo od visokih gostov, ki jih je vlak ob pol osmih zjutraj odpeljal nazaj na Dunaj …« (M. Brilej, 150 let železnice : Od Celja do Ljubljane : 1849 – 1999).
