Prva svetovna vojna je ostro zarezala v življenja mnogih Gorenjcev. Ob 100-letnici začetka smo v Mestni knjižnici Kranj jeseni leta 2014 pripravili razstavo z naslovom Gorenjska v prvi svetovni vojni. Razstavljeni so bili tudi predmeti in pisma Kranjčana Franca Zupančiča, ki jih hrani njegova vnukinja Jasmina Pogačnik.
Zapuščino svojega deda je našla v starem predalniku. V njej so najpomembnejši dnevniki, ki jih je vodil ves čas vojne, od odhoda na fronto decembra 1914, do vrnitve iz ruskega ujetništva leta 1918. Pisanje dnevnika je bilo med takratnimi vojaki dokaj razširjeno. Za pisanju se je odločil že pred odhodom, saj so mu prijatelji na prve strani knjižnice napisali svoje pozdrave in dobre želje.
Vojaki so uporabljali za pisanje dnevnikov tanke v platno vezane beležnice. Pisal je s skrbno ošiljenim tintnim svinčnikom. Njegova pisava je lahko berljiva.Potrudil se je posebno takrat, ko je opisoval dramatične in usodne dogodke vojne. Med mirnim časom je pisava slabše berljiva. Jezik je včasih težje razumljiv, saj se je slovenščina nekoliko spremenila v sto letih. Veliko je tudi mešanih besed z nemškimi in tudi ruskimi izrazi. Ohranjeni so še zvezki za vsakdanjo rabo. V njih je zapisoval službene zadeve, poimenske sezname svojih vojakov, risal je načrte zgradb in krajev, kjer so bili. Zupančičevo pisanje dnevnika je zanimivo branje, saj je bil zelo veder do težkih okoliščin na fronti, težave je pospremil s humorjem, kot je primer zapisa: “Imamo veliko jago na stenico”. Zapisoval si je tudi cene živil, kjer so bili nastanjeni. Ohranjen je rokopis članka Na Tolstojevem grobu in domu. V njem opisuje povratek iz ruskega ujetništva, ko je šel obiskat Jasno Poljano, kjer je bil doma Lev Nikolajevič Tolstoj.
Dnevniške zapiske je sproti pošiljal domov očetu Francu, ki jih je shranil do konca vojne.
Obsežna je tudi zbirka fotografij, saj je imel pri sebi fotoaparat in pripomočke za razvijanje slik. Nekatere od fotografij je uporabil kot razglednice, ki jih je poslal domov očetu ali prijateljem. Vse njegove medvojne postaje so tako opremljene s slikami. V zapuščini so tudi zemljevidi, kjer se da razbrati lokacije njegovih medvojnih postaj. Ohranjena so tudi odlikovanja, rojstni list, domovinski list in list o cepljenju. Po vojni se je sam lotil urejanja fotografij, tako da je na hrbte napisal imena, kraje in čas, ko so bile posnete. Med leti 1923-1925 je urejal tudi dnevniške zapiske, delo pa je dokončala vnukinja. Dnevnik svojega deda je izdala v knjigi Dnevnik 1914-1918, ki je leta 1998 izšla pri Slovenski matici.
Vojaki so uporabljali za pisanje dnevnikov tanke v platno vezane beležnice. Pisal je s skrbno ošiljenim tintnim svinčnikom. Njegova pisava je lahko berljiva.Potrudil se je posebno takrat, ko je opisoval dramatične in usodne dogodke vojne. Med mirnim časom je pisava slabše berljiva. Jezik je včasih težje razumljiv, saj se je slovenščina nekoliko spremenila v sto letih. Veliko je tudi mešanih besed z nemškimi in tudi ruskimi izrazi. Ohranjeni so še zvezki za vsakdanjo rabo. V njih je zapisoval službene zadeve, poimenske sezname svojih vojakov, risal je načrte zgradb in krajev, kjer so bili. Zupančičevo pisanje dnevnika je zanimivo branje, saj je bil zelo veder do težkih okoliščin na fronti, težave je pospremil s humorjem, kot je primer zapisa: “Imamo veliko jago na stenico”. Zapisoval si je tudi cene živil, kjer so bili nastanjeni. Ohranjen je rokopis članka Na Tolstojevem grobu in domu. V njem opisuje povratek iz ruskega ujetništva, ko je šel obiskat Jasno Poljano, kjer je bil doma Lev Nikolajevič Tolstoj.
Dnevniške zapiske je sproti pošiljal domov očetu Francu, ki jih je shranil do konca vojne.
Obsežna je tudi zbirka fotografij, saj je imel pri sebi fotoaparat in pripomočke za razvijanje slik. Nekatere od fotografij je uporabil kot razglednice, ki jih je poslal domov očetu ali prijateljem. Vse njegove medvojne postaje so tako opremljene s slikami. V zapuščini so tudi zemljevidi, kjer se da razbrati lokacije njegovih medvojnih postaj. Ohranjena so tudi odlikovanja, rojstni list, domovinski list in list o cepljenju. Po vojni se je sam lotil urejanja fotografij, tako da je na hrbte napisal imena, kraje in čas, ko so bile posnete. Med leti 1923-1925 je urejal tudi dnevniške zapiske, delo pa je dokončala vnukinja. Dnevnik svojega deda je izdala v knjigi Dnevnik 1914-1918, ki je leta 1998 izšla pri Slovenski matici.
Dnevnik Franca Zupančiča pa navdušuje tudi v najnovejšem času. Mariana Beršadskaja je ruska prevajalka iz slovenščine. Ob raziskovanju zgodb o avstroogrskih ujetnikih v ruskem ujetništvu je naletela na Zupančičev dnevnik, ki jo je povsem prevzel. Ko je lani obiskala Slovenijo, je znala na pamet celo knjigo! Napovedala je, da bo objavila članek v ruskem časopisu. Članek je res izšel v časopisu Rossijskaja gazeta, skupaj s sliko, naklada časopisa pa je 3 milijone …
Viri:
Zupančič, F. 1998. Dnevnik 1914-1918. Ljubljana: Slovenska matica.
Pogačnik, J. 1999. Franc Zupančič: Dnevnik 1914-1918. V: Gorenjski glas, letn. 52., št. 20 (12.3.1999), str. 16-17.
Viri:
Zupančič, F. 1998. Dnevnik 1914-1918. Ljubljana: Slovenska matica.
Pogačnik, J. 1999. Franc Zupančič: Dnevnik 1914-1918. V: Gorenjski glas, letn. 52., št. 20 (12.3.1999), str. 16-17.
