Kot v ostalih delih Štajerske so Nemci tudi v Zgornji Savinjski dolini takoj po prihodu vzpostavili svojo civilno oblast, v vse večje kraje nastanili policijske in orožniške oddelke, v Gornjem Gradu, Ljubnem in Mozirju pa so delovale tudi izpostave Varnostne službe in Tajne policije, zloglasne Gestapo.
Že aprila so sledile aretacije, nato pa izgoni duhovnikov, učiteljev ter drugih uglednih narodno zavednih posameznikov in njihovih družin – 11 družin iz Gornjega Grada, šest družin iz Luč, tri družine iz Bočne, iz Ljubnega, Rečice in predvsem Mozirja pa skupaj več kot sto oseb. Kljub intenzivni nemški propagandi ter grožnjam so jeseni 1941 v Zgornji Savinjski dolini začeli nastajati prvi odbori Osvobodilne fronte, ki so povezovali narodno zavedne ljudi, pripravljene na upor proti okupatorju. Sodelavci osvobodilnega gibanja so zbirali orožje in opremo za prve partizanske enote na tem področju, hribovske kmetije pa so jim nudile zavetje in hrano. Spomladi 1942 se je v povezavi s partizanskimi akcijami osvobodilno gibanje še okrepilo, v partizanske enote pa je vstopalo vse več domačinov. Posledično je sledilo neusmiljeno nemško nasilje, ki je najbolj prizadelo prav civilno, večinoma kmečko prebivalstvo. Zaradi izdaj je bilo aretiranih ter ustreljenih več kot sto talcev iz Zgornje Savinjske doline, katerih družine so prav tako aretirali in poslali v različna taborišča – od Auschwitza, v katerem so ženske in moški množično umirali, do otroških ponemčevalnih taborišč po vsem rajhu. Obenem je potekala tudi prisilna mobilizacija v nemško vojsko, delovno službo ter vermanšaft, zato so se ljudje znašli v hudih stiskah in strahu. Kljub temu je partizansko gibanje na Štajerskem najhitreje okrevalo prav na področju Zgornje Savinjske doline in se zahvaljujoč podpori prebivalstva vedno bolj krepilo. Rezultat tega je bil nastanek osvobojenega ozemlja in še množičnejša vključitev ljudi v narodnoosvobodilni boj. Nemška ofenziva pozimi 1944/45 je povzročila nove žrtve in trpljenje prebivalstva, okupacijsko nasilje pa je bilo ustavljeno šele s končno zmago, maja 1945. Ob veliki materialni škodi in odrekanju so ljudje Zgornje Savinjske doline za svobodo darovali okrog 750 življenj, dogajanje med vojno pa je trajno zaznamovalo več generacij.
