Hiter tehnološki razvoj in razmah podvodnih dejavnosti sta v preteklih petdesetih letih omogočila številna arheološka odkritja na dnu morja, jezer in rek. S podvodnim raziskovanjem rek se stroka ukvarja šele nekaj desetletij, pri tem pa je osredotočena predvsem na dobro ohranjena arheološka najdišča.
Odsek reke Ljubljanice od izvirov pri Verdu in Vrhniki do Špice v Ljubljani je zaradi številčnosti in kvalitete najdb iz zelo različnih obdobij (od mezolitika do novega veka) eno najpomembnejših, hkrati pa tudi najbolj ogroženih, arheoloških najdišč v Sloveniji. Gre za skoraj 19 km dolg odsek, ki vključuje tudi barjanske pritoke Ljubijo, Bistro in Iščico. Novembra 2003 je bila struga reke Ljubljanice razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Danes je tako potapljanje v reki mogoče le z dovoljenjem Ministrstva za kulturo (razen izjem: reševalci, policija in vojska).
Med poglabljanjem struge v mestnem jedru Ljubljane so že v obdobju med 1823 in 1868 letom našli obilico predmetov. Na Vrhniki so ob ribolovu z mrežo ter ob nizkih vodostajih prebivalci pogosto naleteli na najdbe rimskega bronastega posodja in orožja. Prav slednje so pripeljale do ene prvih podvodnih arheoloških raziskav v Evropi, ki jo je leta 1884 izpeljal ravnatelj Deželnega muzeja Karel Dežman. Od konca 19. stoletja do pričetka druge svetovne vojne je muzej pridobil tudi več zasebnih zbirk najdb iz struge Ljubljanice. Organizirana podvodna arheološka raziskovanja pa potekajo od leta 1980 dalje.
Med okoli 10.000 najdbami iz struge Ljubljanice, ki jih hranijo Narodni muzej Slovenije ter različni zasebniki, izstopajo predmeti iz eneolitika, srednje in pozne bronaste dobe, mlajšega dela starejše železne dobe, srednjega in poznega latena, zgodnjerimskega obdobja ter zgodnjega in visokega srednjega veka. Med najdbami je največ keramike, orožja, orodja, noš, nakita ter kovinskega posodja.
Vir: Razstava »Podvodna dediščina v Sloveniji: izbrane antične raziskave« Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije
