Po uspehu s ponatisom Slave vojvodine Kranjske se je Krajec še bolj zavzeto lotil obsežnega in drznega založniškega programa, s katerim je široko odprl pot knjigi praktično v vsak slovenski dom in gotovo znatno pripomogel k dvigu bralne kulture na Slovenskem. Njegova založniška dejavnost je bila vsekakor največji doprinos slovenstvu.
V tem oziru je nanj močno vplival slovenski pripovednik, dramatik in kritik Fran Levstik (1831 – 1887), ki je v svoji pretirani kritičnosti zavračal in onemogočal vse, kar ni bilo čisto slovensko in tako svojega prijatelja Krajca odvrnil od marsikaterega načrta. Krajec je v začetku osemdesetih let 19. stoletja pričel izdajati knjižne zbirke tujih in domačih avtorjev, kot so pravljice Tisoč in ena noč v prevodu Lipeta Haderlapa, v Nemčiji zelo popularne povesti za mladino nemškega pisatelja Krištofa Schmida, ki sta jih prevajala novomeška frančiškana Florentin Hrovat in Hugolin Sattner, ter knjižna zbirka izvirnih slovenskih del in prevodov tujih avtorjev s pomenljivim naslovom Narodna biblioteka. Zbirka je bila prava uspešnica, saj takrat na Slovenskem razen Slovenskih večernic ni bilo podobne knjižne zbirke. Romani in povesti so bili v tistem času zelo priljubljeno branje med ljudmi, zato je Krajčeva Narodna biblioteka pač kmalu dobila konkurenco, nazadnje z zbirkama Slovenska matica in Slovanska knjižnica, in je Krajčev posel začel pojemati. Od 1883 do 1894 je v zbirki Narodna biblioteka izšlo 58 snopičev. Kot prvi v zbirki je izšel ponatis prvega slovenskega pesniškega almanaha Kranjska čbelica, sledila so dela, kot na primer Sienkiewiczev roman Z ognjem in mečem, povesti Andrejčkovega Jožeta (Jože Podmiljšak), Beatin dnevnik Luize Pesjak, kot zadnje delo v zbirki pa Zaroka o polnoči, prvo objavljeno delo Frana Saleškega Finžgarja. Krajčevi načrti so bili sicer nekoliko drugačni, zbirka naj bi se pričela s Prešernovimi Poezijami, v njej pa naj bi med drugim izšle tudi Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih, spisi Frana Erjavca itd., a je bil Levstikov vpliv, kot je razvidno tudi iz ohranjene korespondence med njima, premočan. Omenjene knjižne zbirke danes sodijo med pomembne knjižne redkosti, kot ohranjeni kompleti težko najdljive. Poleg njih velja omeniti vsaj še nekaj del iz Krajčeve tiskarsko-založniške delavnice. Iz domoznanskega zornega kota ne moremo mimo dela Kranjska mesta, ki je izšlo leta 1885 kot plod sodelovanja med Janezom Krajcem in novomeškim frančiškanom p. Florentinom Hrovatom, knjižic Drobtinice iz zgodovine župnije Šmihelske avtorja Antona Peterlina, župnika v Šmihelu (1879), Spomin na nove zvonove v Zalogu (1891), Nauk, kako zasajati vinograde z ameriškimi trtami, da jih trtna uš ne more uničiti, avtorja Riharda Dolenca, vodje deželne vinarske, sadjarske in poljedelske šole na Grmu (1891); kot zadnji knjižni tisk Krajčeve tiskarne iz leta 1900 pa velja (po ugotovitvah L. Tončiča) propagandna knjižica Zdravišče Toplice na Kranjskem avtorja Pavla Zhubra pl. Okroga.
Novomeški, delno pa tudi širši slovenski prostor je Krajec seveda pokrival tudi z osnovnimi tiskarskimi storitvami, kot je bilo tiskanje letnih poročil za potrebe šol, uradov, društev, zlasti Sokolskega društva, razglednic, podobic, molitvenikov, stenskih in žepnih koledarjev, vabil in drugih drobnih tiskov, ki so danes nadvse dragocen vir podatkov o tedanjem življenju v Novem mestu in širši okolici.
Novomeški, delno pa tudi širši slovenski prostor je Krajec seveda pokrival tudi z osnovnimi tiskarskimi storitvami, kot je bilo tiskanje letnih poročil za potrebe šol, uradov, društev, zlasti Sokolskega društva, razglednic, podobic, molitvenikov, stenskih in žepnih koledarjev, vabil in drugih drobnih tiskov, ki so danes nadvse dragocen vir podatkov o tedanjem življenju v Novem mestu in širši okolici.
