V drugem poglavju, ki ga spet ne naslovi, začne z boleznijo oz. poškodbo Za bule in mehurje take kir zlo peko, v katerem, kot kaže, poglavje namenja vsem dermatološkim boleznim (za žule, za skrumbe, za raka, za lešaje, za bredavice, za gobe, za vse stare rane itd.) in ga zaključi z zapisom Konec trekih bukou (3. poglavje je bilo verjetno v predlogi), čeprav bi moralo biti po zaporedju v tem rokopisu to 2. poglavje. V tretjem delu rokopisa piše o zdravilnih rastlinah (fige, lrije ‘brinje’, oreh, hrast itd.) in njihovih zdravilnih pripravkih (lrinov olje, orehov listje voda, bezgouga pirje voda itd.), ki je v rokopisu najobsežnejši razdelek, vendar ga nepričakovano prekine z zapisom Konec četrtih buku ter naslovi naslednje poglavje 5. bukve Šafainje tih rož, čeprav se nadaljujejo opisi zdravilnih rastlin, njihov učinek ter recepti zdravilnih pripravkov. Pisec v Zdravilskih bukvah v 4. in 5. delu rokopisa opisuje zdravilne rastline (Žensk vrednik rase neirai pod breizam je meihnu drobnu zelše jima pirje ma 5 al 7 voglu al kraju skerčeno romeno cvede ima erdeče korenine je zapro ženska rožo) in njihov zdravilni učinek ter natančno opiše, kako koristno uporabiti določeno rastlino za določeno bolezen (želše in korenine žunft noter jemat obvarje pred kugo in vrečino).
Opaziti je, da z opisovanjem začne le pri nekaterih rastlinah (npr. kresnica, mišje ušesa, mačkova detela, metlika, krvavi mlečnik, morava itd.). To lahko pomeni, da je bila rastlina težko prepoznavna, zato je pri opisovanju poudaril posamezne dele (cvet, list, steblo). Pri nekaterih drugih opisih sem opazil, da je izpostavil značilnosti kraja oz. območja, kjer raste (npr. na polju, ob starih zidovih, pod brezami itd.). Pri ostalih rastlinah, ki so bile takrat verjetno prepoznavne, opredeljuje le njihov zdravilni učinek.
Na koncu poglavja o zdravilnih rastlinah zapiše Konec zdravilnih rož in nadaljuje z naslednjim poglavjem, tj. Šeste bukve – Zdravile za ževino, kjer piše o boleznih živine (kadar krava keru ščije, kadar je ževina za couprena, če jima ena krava erdeč mleik, za kugo per ževin, za bolne jetre, gobe al iker per prešičeh itd.). Po tem poglavju sledijo Pite bukve, v katerih prav tako piše o boleznih in poškodbah živine.
Med tem poglavjem je nekaj praznih strani, vmes pa je popisan list z naslovi njegovih znancev in sorodnikov (Peter Orožen Maribor ob Dravi; Franc Kostelc, višji fina. Pristavnik, Ljublana itd.) ter zelo pomemben zagovor, Bolečine zagovorit. Ta zagovor je ločen od ostalih zapisov, verjetno ga je v praksi večkrat uporabljal in ga med praznimi stranmi v nujnih primerih tudi lažje našel. Šeste bukve namenja svojim zagovorom, ki jih imenuje pane, npr. Prisat zagovorit, Za strup za vse oddelat, Za šen, Za bramarje, De ne bo pšenica smetliva.
