Kmetijstvo in obrti

Nosilna gospodarska panoga je bila vsekakor reja goveda in drobnice. Redili so nizke pasme goveda, ki ni služilo samo za prehrambne namene, saj so med najdenimi kostmi prevladovale tudi kosti starega goveda, ki so ga uporabljali pri poljedelstvu. Poleg tega da je imela drobnica veliko vlogo v prehranjevanju (mleko in meso), je dajala tudi volno, iz katere so si tkali oblačila. Imela je tudi vlogo pri obredu pokopavanja. Govedo in ovce so pasli v položnejših predelih, medtem ko so koze vodili višje na bolj strma in skalnata področja.

Prašičereja je bila slabše zastopana, a ne nepomembna. Pasma prašičev je bila primitivna in so jo gojili predvsem zaradi mesa. Lov je bil postranskega pomena, saj je prečkanje reke predstavljalo kar veliko težavo (prevoz plena).

Poznali so tudi konja in psa, slednji je služil predvsem za pomoč pri lovu, ki pa v sklopu gospodarstva ni imel pomembnejše vloge.

Presenetljivo je tudi odkritje, da se svetolucijsko ljudstvo ni ukvarjalo z ribolovom, kar kaže le en najden trnek v grobu in pomanjkanje dokazov o izkoriščanju beljakovin vodnih živali.

Mesarske tehnike in kuhinja

Živali so odirali in razkosali najverjetneje na za to posebej določenih mestih, in jih šele nato prinesli v domove, kjer so jih skuhali oziroma pekli. Velikosti posameznih kosti so ustrezale premerom posodja, ki so ga imeli na razpolago za kuhanje. Kosti pa niso več tako množično uporabljali za izdelovanje orodja, saj so takrat že poznali kovinsko orodje.

Poljedelstvo

V železni dobi je bilo obdelovanje zemlje na stopnji ornega poljedelstva. Za vleko rala so uporabljali govedo. S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da so ralo poznali že v stari železni dobi, saj je bilo to orodje upodobljeno na situlskih spomenikih iz območji, s katerimi so bile jugovzhodne alpske skupnosti tesno povezane (severna Italija in Istra). V mlajši železni dobi pa so svoje poljedelsko orodje obogatili še z železnimi lemeži, črtali, motikami, kosami, srpi …, katerih so arheologi našli največ ravno v Posočju.

Tkalstvo

Osnovni surovini halštatskodobnega tekstilstva sta bila lan in volna. Glede na to da je imela drobnica pomembno vlogo pri takratnem prebivalstvu Posočja, je uporaba volne v tekstilne namene skoraj logična posledica. Za tkanje so uporabljali vretena, sestavljena iz palic, na katerih so bila nasajena glinena vretenca, s katerimi so si zagotovili potrebno vztrajnost in hitrost sukanja. Piramidne uteži so uporabljali za obtežitev spodnjega dela niti – tako so zagotavljali enakomerno napetost blaga. Statve so bile pokončne in lesene. Predmete, povezane s tkanjem, so našli v ženskih grobovih, iz česar lahko sklepamo, da so bile za tkanje zadolžene ženske. V ženskih grobovih sta bili najdeni tudi igli, iz česar lahko sklepamo, da je bilo tudi šivanje v domeni ženskega dela skupnosti.

Lončarstvo

Tudi lončarstvo je bilo ena izmed ključnih gospodarskih dejavnosti. V starejši železni dobi je bila domače narejena posoda prostoročno izdelana, le uvoženi predmeti iz mediteranskega prostora so bili izdelani na lončarskem vretenu. Pri nas pride do bolj množične uporabe in poznavanja lončarskega vretena šele ob koncu mlajše železne dobe.

Kovinarstvo in livarstvo

Ta obrt se je zelo razširila in izpopolnila ravno v halštatskem obdobju. Dovršeni postopki so omogočali, da so lahko izdelovali tudi večje kose pločevine. V starejši železni dobi je na današnjem Mostu na Soči deloval tudi manjši metalurški obrat, kar nakazujejo ostanki železove žlindre, trikotno oblikovani železni polizdelki in bronasti ingoti, ki so jih našli med izkopavanji.

Uveljavljene so bile tudi druge obrti, kot so steklarstvo, rezbarstvo, tesarstvo …

Situle

Na prostoru svetolucijske skupine je bilo najdenih 70 bronastih situl, to so manjše posode (držijo večinoma od 1,5 do 4l) iz bronaste pločevine s polkrožnimi ročaji. Najdenih je bilo tudi več kot 10 velikih bronastih posod, nekatere so po obliki podobne situlam, druge pa trebušastim shrambenim posodam. Vse so lahko naknadno uporabili tudi kot grobne žare.

Nekatere najdene situle pa so bile najverjetneje uporabljene že pred pogrebnim obredom, na kar kaže tudi to, da je bilo veliko število situl, ki so bile postavljene v grob pred tem, močno poškodovanih in so jih mojstrsko popravljali.

V posoških železnodobnih grobovih so velike situle značilne za 6. in 5. stol. pr. n. št. Na dno posode so položili izbrane sežgane pokojnikove kosti, skupaj z lesenim ogljem grmade in dodali osebne predmete ter druge pridatke. V grobovih z veliko situlo so pokopavali najimenitnejše prebivalce, kar je razvidno iz bogatih pridatkov. Poleg tega so situle pogosto vsebovale tudi rumeno snov, balzam ali smolo (iglavcev ali breze), kar lahko s precejšnjo gotovostjo povežemo z določenim obredjem.