Kolodvorska ulica danes poteka od začetka Male ulice, v katero zavijemo iz Dalmatinove ulice, do konca Trga osvobodilne fronte. V 19. in delu 20. stoletja je obsegala tudi Malo ulico vse do Sv. Petra ceste, današnje Trubarjeve. Pred prihodom prvega vlaka v Ljubljano in zgraditvijo kolodvora se je ta predel imenoval Blatna vas. Ime Kolodvorska ulica obstaja od leta 1853. V času med oktobrom 1957 in 1992 so jo po umrlem jugoslovanskem politiku imenovali Moša Pijadejeva ulica ali Ulica Moše Pijada, od 1992 pa je spet Kolodvorska ulica.
Današnjo Kolodvorsko ulico obkrožajo Trg OF, Pražakova, Slomškova, Čufarjeva, Tavčarjeva, Dalmatinova, Komenskega in Mala ulica pa tudi Resljeva cesta.
Od današnje Dalmatinove ulice do stika sedanje Slomškove ulice s Kolodvorsko ulico se je do srede 19. stoletja razprostirala Blatna vas, skozi katero je vodila glavna, a slaba, razdrapana cesta, ki so jo 1853 poimenovali Kolodvorska ulica. Blatna vas je spadala v šentpetrsko župnijo. Ta vas je po Valvasorjevih navedbah stala že v 16. stoletju. Do 1849 je imela status ljubljanskega predkraja. Na levi in desni strani ceste skozi vas so stale nizke kmečke hiše ter večje zgradbe – pristave meščanov z vrtovi. Več o zgodovini te Blatne vasi in zgodovini posameznih hiš na poznejši Kolodvorski ulici nam pripoveduje zgodovinar Rudolf Andrejka v prispevku revije Kronika slovenskih mest leta 1940.
Po ureditvi glavnega kolodvora v Ljubljani so 1853 uvedli ime Kolodvorska ulica (Bahnhofgasse), vendar se je pri prebivalstvu še vedno ohranilo staro ime Blatna vas. Mesto Ljubljana so 1876 razdelili v okraje in Kolodvorska ulica je tedaj spadala v tretji, kolodvorski okraj, ki se je nahajal na levem bregu reke Ljubljanice. Zapisnik hiš deželnega glavnega mesta ljubljanskega iz leta 1877 prikazuje, da so hiše na Kolodvorski ulici tedaj spadale v dve različni župniji: hiše s sodo hišno številko so bile pod šentpetrsko župnijo, tiste z liho hišno številko pa pod župnijo Marijinega oznanjenja na Prešernovem trgu. Hišne številke so tekle od starega dela mesta proti kolodvoru. Sto let pozneje, okoli 1978, je bila Ulica Moša Pijade v celoti pod župnijo Marijinega oznanjenja.
Kolodvorska ulica je dolgo časa segala vse do Sv. Petra ceste, današnje Trubarjeve ceste, to prikazujejo tudi določene stare fotografije, ki so nastale ob času ljubljanskega potresa 1895.
Po potresu so mestni veljaki in arhitekti snovali regulacijski načrt Ljubljane. Med Dunajsko cesto in Kolodvorsko ulico je bilo načrtovanih več vzporednih ulic, severna okrožna cesta pa bi potekala ob železniški progi. Na Kolodvorski ulici so predvideli ureditev trga, kjer bi se promet z drugih cest združil in se nadaljeval po današnji Komenskega ulici (nekdaj Poljski) in naprej po Resljevi cesti.
Ivan Robida je v kažipotu po Ljubljani leta 1910 že omenil mestno ljudsko kopel na začetku takratne Kolodvorske ulice (zdaj je to konec Male ulice, kjer se začne že Prečna ulica). Sedaj se v tem popolnoma prenovljenem poslopju nahaja Družinski center Mala ulica, ohranili pa so tudi ostanke nekdanje kopeli.
V prvih desetletjih 20. stoletja so se na ulici zaradi bližine železniške postaje in mnogih popotnikov zvrstile in odprle številne gostilne, opozoriti pa je treba tudi na veliko izseljenskih pisarn, v katerih so agentje tujih pomorskih družb ljudem, ki so odšli preko oceana iskat delo in boljše življenje, prodajali vozne karte.
Gradbena dejavnost je na Kolodvorski ulici zaživela nekaj let po koncu 2. svetovne vojne, saj je lega ulice ob mestnem središču spodbujala investitorje h gradnji poslovno-trgovskih in poslovno-stanovanjskih objektov. V 50. letih so Kolodvorsko ulico začeli urejati, 1952 so jo asfaltirali, rušili so neugledne stare hiše. Od pomembnih gradbenih projektov na ulici omenimo gradnjo Tekstila po načrtih arhitekta Iva Brnčiča (1962), poslovno-stanovanjske zgradbe Hermes Iva Štruklja (do 1970), nove televizijske hiše med 1967 in 1976 (F. Rihtar) ter pokojninskega zavoda arhitekta Zorana Kreitmayerja. Po letu 1980 so zgradili še stanovanjske bloke v kompleksu L 2 Kolodvor po načrtih arhitekta Vladimirja Brezarja.
Neizveden je ostal projekt izgradnje Mesarskega mosta po ideji arhitekta Jožeta Plečnika, da bi tako Kolodvorsko ulico potegnili vse do starega mestnega jedra Ljubljane. Kolodvorsko ulico oziroma Ulico Moša Pijade so si zamišljali kot prospekt, zeleni bulvar in peš pot. Daljnosežni načrti v skladu s prostorsko vizijo Ljubljane do leta 2025 sicer še vedno vključujejo ureditev Kolodvorskega bulvarja med parkom pred železniško postajo in Slomškovo ulico.
Med 1949 in 1951 so na Kolodvorski ulici 12, na zemljišču nekdanje vrtnarije za današnjo zgradbo RTV, postavili živalski vrt. Tu so stali akvarij, terarij za kače in kletke, v katerih so živele divje živali, med njimi štorklje, mufloni, papige in medved.
Od gospodarskih dejavnosti na ulici omenimo Venierjevo čistilnico sladkorja in Molinejevo bombažno predilnico v 19. stoletju (na mestu palače Ljubljanski dvor), trgovino z deželnimi pridelki Jerneja Hudovernika ter tekstilni obrat njegovega vnuka Jožefa Hudovernika, kamnoseško delavnico Alojzija Vodnika, številne obrtnike pred in po 2. svetovni vojni. Znano je tudi podjetje za računalniško opremo Intertrade (predstavnik IBM-a), ki je na ulici delovalo med 1964 in 1992. Na ulici je sedež Deželne banke Slovenije. Nekdaj sta delovali še Kmetijska tiskovna zadruga in Knjigoveznica Triglavske tiskarne.
Na Kolodvorski ulici se je 1878 rodila književnica Zofka Kveder, tu so bivali in delovali skladatelj Davorin Jenko, literat Milan Pugelj, fotograf in kinematografski podjetnik Davorin Rovšek. Tu je odraščal mlajši slovenski literat Jurij Hudolin, ki je ulici posvetil tudi zbirko kratkih zgodb Na Kolodvorski ulici nič novega (iz roda v rod še naprej) (2011). Na tej ulici so nekdaj bivali in delovali tudi Metod in Milka Badjura, ki sta imela filmski laboratorij v kinu Ljubljanski dvor, Pavle Jakopič, znani radijec in televizijec, prvi slovenski vremenski napovedovalec v slovenskem TV Dnevniku.
Na izteku Kolodvorske ulice se ponosno dviguje konjeniški kip Rudolfa Maistra, delo arhitektov Jurija Kobeta, Sandre Fatur in Mojce Gužič ter kiparja Jakova Brdarja. Kip na platoju so postavili in odkrili leta 1999.
Na MMC portalu RTV Slovenije si lahko ogledate kratek video prispevek o Kolodvorski ulici z naslovom Kolodvorska ulica skozi čas.
Viri:
– Deželna banka Slovenije
– Dogovori : glasilo občine Ljubljana-Center. 1973 – 1990, obvestila KS Kolodvor. (http://www.dlib.si.)
– Glasnik Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, leto 4, 1957, št. 84, 29.10.
– Ljubljana : kažipot za glavno mesto Kranjske. Sestavil Ivan Robida. Ljubljana : Katoliška bukvarna, 1910.
– Ljubljana : ulice, ceste in trgi po župnijah. Dekanijski urad Ljubljana-mesto. Ljubljana : Družina, 1978.
– Zapisnik hiš deželnega glavnega mesta ljubljanskega. Kleinmayr & Bamberg, 1877.
– Nekateri načrtovani posegi v prostor Četrtne skupnosti Center.
– Oddaja Moje ulice na Radiu Študent, 2011, Pavle Jakopič, 4.9.
– Gospa Jasmina Premrl iz IBM Slovenije in Bilten Intertrade-a iz leta 1989 ob 25-letnici prisotnosti IBM v Sloveniji.
Literatura:
– Andrejka, R.: Zgodovina Hudovernikove hiše, Kolodvorska ulica 23 v Ljubljani. V: Kronika Slovenskih mest, 1940.
– Butina, V.: Živalski vrt Ljubljana : jubiljejni pogled v zgodovino in prihodnost. Ljubljana : MOL in ZOO, 2009.
– Čerpes, I., Mušič, V., Vodopivec, A.: Kolodvorska ulica v načrtih in dejanjih. V: Metoda načrtovanja regulacijskih elementov in določil v urbanističnih načrtih : regulacijske prvine med urbanizmom in arhitekturo. Ljubljana : Urbanistični inštitut, 1991 str. 77 – 105.
– Florijančič, M. et al.: Deli mesta. Ljubljana. = Parts of a city. Ljubljana. Ljubljana : Dessa, 2010, str. 102 – 103.
– Habič, M., First, B., Drnovšek, M.: Prestolnica Ljubljana nekoč in danes. = A Pictorial Chronicle of a Capital City. Ljubljana : DZS, 1997.
– Katalog stanovanjske gradnje v zadnjih 20-letih. V: Arhitektov bilten (ab), 1983/84, št. 68/69.
– Nemanič, I.: Filmi Metoda in Milke Badjura 1926 – 1969. Publikacije Arhiva Republike Slovenije. Inventarji. Serija Zbirke 3. Ljubljana : Arhiv Republike Slovenije.1994.
– Stanek, L.: Potres v Ljubljani leta 1895. Ob štiridesetletnici. V: Kronika slovenskih mest, 1935.
– Valenčič, V.: Prvi ljubljanski regulacijski načrt. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1967, št. 2, str. 74 – 83.
– Valenčič, V.: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Gradivo in razprave 9. Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1989.
