Španski borci, ki so preživeli drugo svetovno vojno, so bili dejavni v jugoslovanskem združenju bivših španskih borcev. Vsaka republika je imela svojo sekcijo in te sekcije so bile pod krovno organizacijo »Španski borci« v Beogradu.
Leta 1954 so v Radencih po obisku proslave 20-letnice ljudske pravice v Lendavi ustanovili na pobudo Ivana Krefta slovensko sekcijo španskih borcev.
V sekcijo so bili vključeni vsi španski borci. Imeli so predsednika in svoj odbor. Obujali so spomine in jih prenašali na mlajše rodove. Predvsem so hodili po šolah in jim pripovedovali o svojih izkušnjah iz vojnih dni. Opisovali so svoje spomine iz Španije in izdali knjigo z naslovom: Bili smo v Španiji.
Skrbeli so za materialno stanje svojih soborcev in jim poskušali omogočiti boljše eksistenčne pogoje. Svet za zakonodajne zadeve LRS je priznal vsem španskim borcem pravico, da se jim vračunajo borbena leta v Španiji kot dvojna službena leta.
Sekcija je vsako leto organizirala družabna srečanja v raznih krajih po Sloveniji, organizirane pa so bile tudi letne skupščine in kongresi po različnih mestih bivše Jugoslavije, kjer so se srečevali udeleženci mednarodnih brigad v Španiji.
Julija 1955 se je vršila konferenca španskih borcev iz vse Slovenije. V imenu ZB in CK ZKS so se vsi prisotni zedinili, da se celotna organizacija španskih borcev vključi v Zvezo borcev NOV.
Španski borci so imeli posebne pravice pri zdravstvenem varstvu, pokojninskih in drugih prejemkih in pravico do brezplačne vožnje z mestnim in železniškim prometom. Bili so izenačeni s tistimi, ki so bili nosilci spomenice 41.
Slovenski španski borci, ki so preživeli drugo svetovno vojno, niso bili na vidnejših pozicijah v družbenem in političnem življenju, z izjemo nekaj posameznikov. Večina njih se je zaposlila v stroki, za katero so bili usposobljeni. Nekaj posameznikov pa se je povzpelo na vidnejše pozicije.
Taki so na primer:
Aleš Bebler
Maja 1945 je postal minister za finance, avgusta 1945 je odšel v diplomatsko službo, kjer je ostal do leta 1949. V letih 1950-1951 je bil jugoslovanski predstavnik pri OZN in hkrati predstavnik v varnostnem svetu. V letih 1955-1957 je bil veleposlanik v Parizu, kasneje v Džakarti. Leta 1963 je bil sodnik ustavnega sodišča SFRJ. Bil je tudi rezervni generalmajor JLA. Objavil je knjige: Za pravedne granice nove Jugoslavije (1956), Potovanje po sončnih deželah (1956), Otroci zemlje in morja (1966), Čez drn in strn (1981).
Kveder Dušan – Tomaž
Po vojni je ostal v JLA, kjer je bil nazadnje generalni podpolkovnik. Kasneje je bil veleposlanik v Etiopiji in Zahodni Nemčiji, potem pa še v Indiji, Burmi in Nepalu. Napisal je tudi tri knjige z naslovi: O osvobodilni vojni (1975); Arktik: buduče ratište velikih sila (1952); Osvobodite in očistite svojo domovino (1945).
Josip Kopinič
Po osvoboditvi do leta 1949 je bil ekonomski svetnik pri Ambasadi SFRJ v Ankari. Do leta 1951 je bil pomočnik ministra za promet v Beogradu. Nato je v bil Splitu direktor v Direkciji pomorskih ladjedelnic. Med leti 1952 do leta 1964 je bil glavni direktor ladjedelnice Uljanik v Puli, nato generalni direktor Združenja pomorskih ladjedelnic Jadranbrod v Zagrebu. Od leta 1965 pa vse do upokojitve 31. 12. 1969 je bil generalni direktor Litostroja v Ljubljani.
Stane Semič Daki
V letih od 1953 do 1959 je bil direktor Muzeja LR Slovenije v Ljubljani. Bil je tudi avtor naslednjih knjig: Partizanček (otroška leposlovna knjiga, 1955), Najboljši so padli (spomini v treh zvezkih, 1971).
Rudi Janhuba
Po vojni je bil v diplomatski službi v Rimu. Nekaj časa je bil tudi član vlade LRS. Pozneje je bil direktor Direkcije za tekstilno industrijo LRS, dokler se ni vrnil k novinarskemu poklicu kot glavni in odgovorni urednik časopisnega podjetja Slovenski poročevalec. Po združitvi Slovenskega poročevalca z Ljudsko pravico pa je postal glavni urednik glasila Delo. Bil je tudi član glavnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije in republiški poslanec.
Stane Bobnar
Odšel je v letalstvo, kjer je je bil do leta 1947 načelnik kadrovskega oddelka v Zemunu. Kasneje je postal komisar Vazduhplovne divizije v Zagrebu. Naslednje leto pa je zopet odšel nazaj v Zemun na mesto načelnika kadrovskega oddelka. Od leta 1950 do 1953, ko se je demobiliziral, je bil politični komisar višje letalske šole v Ljubljani. Nato je bil štirikrat republiški poslanec (1954 – 1962), sekretar občinskega komiteja občine Ljubljana-Polje (1958 – 1964), predsednik okrajnega odbora ZZB Ljubljana do leta 1968, ko je odšel v pokoj. Od samega začetka ustanovitve Sekcije španskih borcev je bil njen član in nekaj časa tudi njen predsednik. Bil je tudi član Glavnega odbora ZZB Slovenije, član odbora prekomorskih brigad, predsednik krajevne organizacije ZZB in član občinskega odbora ZZB.
Viri:
– Slovenci, španski borci, 1982, str. 19
– Knjižnica Jožeta Mazovca, Arhiv Španski borci, Stane Bobnar
