Čitalnica – skupna pridobitev celjskih meščanov

Čitalniška oblika združevanja ni bila nova, saj so se programi čitalnic zgledovali po kazinskih društvih, ki so v večjih evropskih mestih zaživela že v 17. stoletju. V Ljubljani je po italijanskih in nemških vzorih kazinsko društvo delovalo že pred letom 1800, v prvi polovici 19. stoletja pa so svojo Kazino ustanovili tudi Celjani. Bachov absolutizem je njeno delovanje prekinil do leta 1857, potem pa je društvo ponovno oživelo in predstavljalo središče družabnega življenja tako za celjske Nemce kot Slovence.

Čitalnica je bila dostopna vsakemu, ki je upošteval čitalniška pravila. V prvih letih je bilo članstva največ:  prvo leto je čitalnica imela 152 članov, leto kasneje 145, v letih 1864 in 1865 pa 137. Prva leta so bili člani čitalnice tudi celjski Nemci, podobno kot so bili Slovenci člani nemške Kazine. Iz ohranjenega gradiva je razvidno, da v začetku šestdesetih let med pripadniki obeh narodov v Celju še ni prihajalo do resnejših konfliktov, če izvzamemo nekaj manjših prask na obeh straneh. Tudi gostovanja čitalnice v drugih trgih so nemško misleči sprejemali strpno.

Kljub temu da je bilo javno delovanje predvsem domena moških, je bilo med članstvom Narodne čitalnice tudi nekaj žensk – v obdobju od 1862 do 1870 devet. Predstavljale so nepogrešljivo pomoč pri pripravi prireditev in izvedbi prireditev. Občasnih sodelavk in predvsem udeleženk prireditev je bilo seveda mnogo več, po večini so bile to sorodnice čitalniških članov.