Proga je potekala v smeri sever-jug ob levi strani ceste Žalec-Zabukovica do kilometra 2,38 in prečkala inundacijsko področje Savinje. Iz naplavljenega terena je prešla na apnenec nekako v kilometru 3,8 – 3,9 km.
V kilometru 0,953 je bil most s svetlo odprtino 5 metrov čez Lavo, v kilometru 1,300 – 1,415 je prešla, po 110 metrov dolgem lesenem mostu, čez Savinjo. Cesto v Migojnico in dalje v Kasaze je prečkala v kilometru 2,250; prehod je bil širok 10 metrov. Artišnico je prvič prečkala v kilometru 2,483 in se tam oddvojila od ceste in tekla od tam do konca ob potoku Artišnica ter jo še trikrat prečkala. Sledilo je izogibališče, nekako od kilometra 2,5 do 2,6, kjer je bil tir za križanje vlakov. Cesto je ponovno prečkala v Grižah pri hiši št. 105. Končno je z nadvozom prečkala Artišnico in cesto tik pred separacijo oziroma koncem proge.
Osnovni tehnični podatki o progi
Proga je potekala skozi naslednje katastrske občine:
Žalec (Sachsenfeld) 0,000 do 1,318
Zabukovica (Buchberg) 1,318 do 3,356
Sv. Pankracij (St. Pongratz) 3,356 do 4,179
Zabukovica 4,179 do 4,333
Investitor Direkcija državnega rudnika Velenje, Prometna uprava Zabukovica
Tirna širina 600 mm
Dolžina proge 4,333 km
Otvoritev prometa leta 1919
Prekinitev prometa 24. 2. 1964
Maksimalni vzpon 37,6 ‰ od Savinje do 2,15 kilometra
Povprečni vzpon 16,1 ‰
Radij krivin povprečno 75 metrov
Minimalni radij 50 metrov (le na dveh mestih)
Tirnice 10 in 12 kg/m
Pragi hrastovi 12 x 18 x 130 v razmiku 60 do 80 cm
Maksimalna hitrost premika 12 km/h
Maksimalna hitrost vožnje 15 km/h
Čas vožnje: navzdol 18 minut
navzgor 20 minut
Tirnice s težo 12 kg/m in 17 kg/m so ležale na hrastovih pragih z dimenzijami 130 x 12 x 18 centimetrov. Pragi so bili nameščeni v razdalji od 600 do 800 cm. Pozneje so tirnice s težo 12 kg/m zamenjali z močnejšimi tirnicami s težo 24 kg/m, zato so po obnovljeni in okrepljeni progi lahko hitreje vozili.
Za nakladanje premoga na postaji Žalec je tam imel Državni rudnik v Zabukovici industrijska tira. Generalna direkcija državnih železnic v Zagrebu je 10. septembra leta 1923 izdala gradbeno dovoljenje za industrijske tire na postaji Žalec. Dograjena sta bila leta 1925, prej je nova betonska prekladalna rampa na postaji Žalec dve leti samevala, saj do nje ni segal industrijski tir. Rudnik je imel v Žalcu lastna industrijska tira dolga 66 m; tira so podaljšali in izboljšali še leta 1930, 1932 in v letih 1937 – 1940. V nakladišču v Žalcu so ob cesti malo pred koncem ozkotirnice postavili tirno tehtnico za ozkotirne vagončke z nosilnostjo 3000 kg.
Za pretovarjanje premoga na železniški postaji Žalec so med tiroma 5 in 6 izdelali 67 m dolg lesen most (rampo), na katerem sta bila dva ozkotirna tira. Vagončke iz levega tira so praznili na vagone na tiru 5, vagončke iz desnega tira pa so praznili na nasprotno stran, na vagone ki so stali na tiru 6.
Vzdolžne nosilce so predstavljale štiri lesene grede s presekom 20 x 25 cm. Grede so ležale na lesenih kozah. Nosilnost konstrukcije je bila predvidena za 12 ton težko lokomotivo in po dve toni težak vagonček. Pred izdajo uporabnega dovoljenja so leta 1929 leseni most, ki je bil že nekaj let v uporabi, pregledali in preverili nosilnost. Nezaščiten les je hitro propadal, zato so leta 1939 načrtovali gradnjo betonske rampe za pretovarjanje premoga iz ozkotirnih vagončkov na železniške vagone.
Leta 1934 so ob nakladišču v Žalcu vgradili vagonsko tehtnico za vagončke ozkotirne proge z nosilnostjo 3 tone. Druga varianta je predvidevala vgraditev tehtnice pred separacijo v Zabukovici.
Prvotno so nameravali oba rokava potoka Lave premostiti z dvema prepustoma, saj je tudi cesta prečkala potok Lavo preko dveh lesenih mostov. Predvideli so dva betonska prepusta s svetlo odprtino 5 metrov, ki bi bila na medsebojni oddaljenosti 70 metrov. Pred gradnjo pa so se odločili le za en most in zato bolje uredili tok potoka. Saj so rokav med parcelama 1916 in 1917 zasuli. Leta 1965 je Lava odnesla most.
