Franc Aleksander Wilhelm Napoleon Lipold se je rodil leta 1813 in pri krstu so mu očitno prav zato nadeli imena cesarjev, ki so se oktobra istega leta s svojimi vojskami udeležili znamenite bitke narodov pri Leipzigu. Gimnazijo je končal v Celju, študiral filozofijo in fiziko na graški univerzi, leta 1834 v Celovcu začel z bogoslovjem in bil za duhovnika posvečen leta 1837. Z bogoslužjem je začel v Brestanici, nato pa ga je škof Anton Martin Slomšek imenoval za nemškega pridigarja in ravnatelja Glavne šole v Celju. Slomšek svoje odločitve ni obžaloval, saj je Franc Lipold upravičil njegovo zaupanje, toda njegova želja po vodenju lastne župnije se ni izpolnila.
Lipoldovo slovensko narodno zavest lahko razberemo iz pisem, ki jih je pošiljal svojemu bratu Marku Vincencu Lipoldu, znamenitemu rudarskemu geologu in prvemu ravnatelju rudnika živega srebra v Idriji. Brata sta se zavzemala za demokratično monarhijo, ki bi priznavala nacionalno enakopravnost kot temeljno načelo vsake pravne družbe.
Franc Lipold je v vestnem in zvestem izpopolnjevanju svoje stanovske dolžnosti iskal in našel nadomestilo za tisto, čemur se je zaradi duhovniškega poklica moral odreči. Njegov življenjski moto je bil: “Mirna vest, mehka blazina in nekoč ob koncu – kap.«
Za prvo in drugo je poskrbel sam, tretje pa mu je veliko prezgodaj – dodelila usoda.
Vir: Tatjana Badovinac, Janko Germadnik, Branko Goropevšek; Celjani so jih poznali; Pokrajinski muzej Celje, Celje2010.
