Vrhnika leži ob pomembni stari trgovski poti, ki je povezovala Apeninski polotok s kraji ob Donavi. Pri Ptuju se je pot cepila proti severnim deželam – t. i. jantarna pot – in na jug proti dolenjskim prazgodovinskim središčem. O pradavni trgovski poti govori tudi grška legenda o Argonavtih, ki so z ladjo Argo potovali po kraku Donave navzgor vse do Vrhnike, od koder so nadaljevali pot po kopnem do severnega Jadrana ter se po morju vrnili v domovino.
Na osnovi izkopanin iz obdobja starejše in delno mlajše železne dobe lahko sklepamo, da je bilo ozemlje današnje Vrhnike naseljeno že pred prihodom Rimljanov. Iz teh časov naj bi izviralo vrhniško Gradišče, ki je pustilo sledi v ledinskem imenu do današnjih dni.
Arheološka izkopavanja na področju Gradišča so odkrila dolgotrajno poselitev Vrhnike, ki se je začela najkasneje sredi 1. stoletja in se nadaljevala s prekinitvami v pozno antiko. Pri tem so bile odkrite različne gradbene podrobnosti, našli pa so tudi številne drobne predmete: keramiko, stekleno posodje in novce ter eno najpomembnejših najdb – reliefno okrašeno kamnito preklado, ki priča o obstoju monumentalne antične arhitekture v Nauportu.
V 3. ali 4. stoletju je bila v Gradišču zgrajena trdnjava s peterokotnim tlorisom. Skupaj s trdnjavama na Hrušici in v Ajdovščini je bila vključena v obrambni sistem rimskega cesarstva Claustra Alpium Iuliarum, ki je ščitil rimski imperij pred vdori barbarskih plemen z vzhoda.
Kljub sorazmerno nižinski legi je bila trdnjava naravno zavarovana z globokimi vrtačami in manjšimi potoki. Po zaslugi prvega sistematičnega raziskovalca antičnih ostankov v Gradišču arheologa S. Jennyja leta 1900 je nastala zelo dobra skica utrdbe. Imela je 2,3 m debelo kamnito obzidje z 0,3 m široko stopničko na notranji strani temeljev. Obzidje, ohranjeno v višini od 1,5 do 2,3 m, je bilo na zahodni strani grajeno na živi skali, na vzhodnem delu pa na ilovici. V vogalih je imelo okrogle obrambne stolpe s premerom 5,35 m. Ostanek južnega dela utrdbe je viden ob vhodu na pokopališče. Na stranicah so bili pravokotni obrambni stolpi v izmeri 6 m x 3,1 m. V župnijskem sadovnjaku znotraj utrdbe so odkrili 0,57 m široke zidove neke stavbe, na južni strani utrdbe pa so izkopali ostanke rimske ceste, ki je vodila iz trdnjave in je morala potekati čez sredino trdnjave proti izhodu na severnem obzidju. Cestišče, debelo 0,40 m in široko 3,45 m, je bilo sestavljeno iz velikih lomljencev, vezanih na malto.
V notranjosti trdnjave je bilo doslej odkritih zelo malo najdb. Pri širjenju pokopališča leta 1876 so našli novce cesarjev Vespazijana, Domicijana, Konstancija II., Valentinijana, Valensa in Teodozija. V župnijskem sadovnjaku so našli še nož, črepinje keramičnih posod in »zelo koničasto« dno amfore. S Tršarjevega zemljišča izvira pečatna oljenka in na dvorišču Kordiševe hiše so pri kopanju jarka odkrili republikanski novec. Pri oranju njiv za Košutovo hišo pa so domačini naleteli na razne ostaline v zemlji, kar kliče k nadaljevanju raziskovanja tega področja.
S prenehanjem živahnega cestnega prometa na poti Ljubljana–Hrušica–Ajdovščina po koncu 4. ali začetku 5. stoletja je utihnilo tudi življenje v Nauportu. Odlično lego so izkoristili spet v srednjem veku, ko se je na levem bregu Ljubljanice razvilo naselje Breg, na pobočju vzpetine pa se je v okolici cerkve sv. Pavla razvilo samostojno naselje Hrib. Hrib je leta 1824 premogel 64 hišnih številk, od tega je pripadalo Gradišču deset hišnih številk, in sicer skupaj s Tomšičevo in z Oblakovo hišo ob novi, današnji Tržaški cesti.
V drugi polovici 18. stoletja je večina hiš v Gradišču pripadala škofijski posesti. Prebivalci so se ukvarjali pretežno s kmetijstvom. Dajatve so oddajali cerkveni gosposki na Vrhniki. Izjema je bila hiša pri Mlinu v vrbah, ki je bila podložna samostanu Bistra. Lega naselja ob potoku je omogočila razvoj obrtnih dejavnosti. Najstarejši podatki o mlinarstvu segajo v leto 1596, ko se omenja Mlin v vrbah, nekoliko kasneje pa Obrezov oziroma Tomšičev mlin. Zaradi novo zgrajene ceste leta 1806 in južne železnice leta 1857 so na Vrhniki in okoliških vaseh začele usihati obrti, vezane na promet, razcvetelo pa se je žagarstvo. V Gradišču je delovala Obrezova, kasneje žaga Mihaela Tomšiča, in žaga Ivana Tomšiča. Ob Hribskem potoku je bilo splošno razširjeno tudi usnjarstvo, s katerim so se ukvarjali pri Čempuhovi, Ruparškovi, Grogarjevi in obeh Tomšičevih hišah. Manjše obrtne delavnice so se proti koncu 19. stoletja začele razvijati v usnjarsko industrijo z več zaposlenimi in s trgovino.
Premožnejši posestniki so svoje velike stanovanjske hiše delili s podnajemniškimi družinami – gostači. Med njimi so prevladovali dninarji, ki so se preživljali z delom na polju, travniku ali v gozdu. Med posamezniki so bili tudi učitelji, klobučarja, kovača, dimnikar in okrožni dimnikar, strojarski pomočniki ter vojaški preprežnik. Usnjarska industrija je privabila na Vrhniko veliko priseljencev iz drugih slovenskih pokrajin, ki so si poiskali stanovanje pri privatnikih v Gradišču ali pozneje v delavskih stanovanjih in blokih. V obdobju med vojnama so se jim pridružile učiteljske in notarska družina, po drugi svetovni vojni pa več oficirskih družin iz nekdanjih jugoslovanskih republik.
Dolga stoletja so gradiško pokrajino prekrivala polja in travniki z velikimi lesenimi kozolci. V idilično vaško okolje je posegla Industrija usnja Vrhnika, nastala na temeljih Pollakove usnjarne, ki je ob spodnjem delu ulice Gradišče postavila več stanovanjskih blokov in pomožne zgradbe. Zgornji del ulice z bogato stavbno dediščino je ohranil arhitekturno zasnovo iz 19. stoletja, na novo so bile pozidane le Ponebškova, Rijavčeva in Milanova hiša. Čempuhova hiša pa je bila podrta in zgrajena na novo.
Arheološka izkopavanja na področju Gradišča so odkrila dolgotrajno poselitev Vrhnike, ki se je začela najkasneje sredi 1. stoletja in se nadaljevala s prekinitvami v pozno antiko. Pri tem so bile odkrite različne gradbene podrobnosti, našli pa so tudi številne drobne predmete: keramiko, stekleno posodje in novce ter eno najpomembnejših najdb – reliefno okrašeno kamnito preklado, ki priča o obstoju monumentalne antične arhitekture v Nauportu.
V 3. ali 4. stoletju je bila v Gradišču zgrajena trdnjava s peterokotnim tlorisom. Skupaj s trdnjavama na Hrušici in v Ajdovščini je bila vključena v obrambni sistem rimskega cesarstva Claustra Alpium Iuliarum, ki je ščitil rimski imperij pred vdori barbarskih plemen z vzhoda.
Kljub sorazmerno nižinski legi je bila trdnjava naravno zavarovana z globokimi vrtačami in manjšimi potoki. Po zaslugi prvega sistematičnega raziskovalca antičnih ostankov v Gradišču arheologa S. Jennyja leta 1900 je nastala zelo dobra skica utrdbe. Imela je 2,3 m debelo kamnito obzidje z 0,3 m široko stopničko na notranji strani temeljev. Obzidje, ohranjeno v višini od 1,5 do 2,3 m, je bilo na zahodni strani grajeno na živi skali, na vzhodnem delu pa na ilovici. V vogalih je imelo okrogle obrambne stolpe s premerom 5,35 m. Ostanek južnega dela utrdbe je viden ob vhodu na pokopališče. Na stranicah so bili pravokotni obrambni stolpi v izmeri 6 m x 3,1 m. V župnijskem sadovnjaku znotraj utrdbe so odkrili 0,57 m široke zidove neke stavbe, na južni strani utrdbe pa so izkopali ostanke rimske ceste, ki je vodila iz trdnjave in je morala potekati čez sredino trdnjave proti izhodu na severnem obzidju. Cestišče, debelo 0,40 m in široko 3,45 m, je bilo sestavljeno iz velikih lomljencev, vezanih na malto.
V notranjosti trdnjave je bilo doslej odkritih zelo malo najdb. Pri širjenju pokopališča leta 1876 so našli novce cesarjev Vespazijana, Domicijana, Konstancija II., Valentinijana, Valensa in Teodozija. V župnijskem sadovnjaku so našli še nož, črepinje keramičnih posod in »zelo koničasto« dno amfore. S Tršarjevega zemljišča izvira pečatna oljenka in na dvorišču Kordiševe hiše so pri kopanju jarka odkrili republikanski novec. Pri oranju njiv za Košutovo hišo pa so domačini naleteli na razne ostaline v zemlji, kar kliče k nadaljevanju raziskovanja tega področja.
S prenehanjem živahnega cestnega prometa na poti Ljubljana–Hrušica–Ajdovščina po koncu 4. ali začetku 5. stoletja je utihnilo tudi življenje v Nauportu. Odlično lego so izkoristili spet v srednjem veku, ko se je na levem bregu Ljubljanice razvilo naselje Breg, na pobočju vzpetine pa se je v okolici cerkve sv. Pavla razvilo samostojno naselje Hrib. Hrib je leta 1824 premogel 64 hišnih številk, od tega je pripadalo Gradišču deset hišnih številk, in sicer skupaj s Tomšičevo in z Oblakovo hišo ob novi, današnji Tržaški cesti.
V drugi polovici 18. stoletja je večina hiš v Gradišču pripadala škofijski posesti. Prebivalci so se ukvarjali pretežno s kmetijstvom. Dajatve so oddajali cerkveni gosposki na Vrhniki. Izjema je bila hiša pri Mlinu v vrbah, ki je bila podložna samostanu Bistra. Lega naselja ob potoku je omogočila razvoj obrtnih dejavnosti. Najstarejši podatki o mlinarstvu segajo v leto 1596, ko se omenja Mlin v vrbah, nekoliko kasneje pa Obrezov oziroma Tomšičev mlin. Zaradi novo zgrajene ceste leta 1806 in južne železnice leta 1857 so na Vrhniki in okoliških vaseh začele usihati obrti, vezane na promet, razcvetelo pa se je žagarstvo. V Gradišču je delovala Obrezova, kasneje žaga Mihaela Tomšiča, in žaga Ivana Tomšiča. Ob Hribskem potoku je bilo splošno razširjeno tudi usnjarstvo, s katerim so se ukvarjali pri Čempuhovi, Ruparškovi, Grogarjevi in obeh Tomšičevih hišah. Manjše obrtne delavnice so se proti koncu 19. stoletja začele razvijati v usnjarsko industrijo z več zaposlenimi in s trgovino.
Premožnejši posestniki so svoje velike stanovanjske hiše delili s podnajemniškimi družinami – gostači. Med njimi so prevladovali dninarji, ki so se preživljali z delom na polju, travniku ali v gozdu. Med posamezniki so bili tudi učitelji, klobučarja, kovača, dimnikar in okrožni dimnikar, strojarski pomočniki ter vojaški preprežnik. Usnjarska industrija je privabila na Vrhniko veliko priseljencev iz drugih slovenskih pokrajin, ki so si poiskali stanovanje pri privatnikih v Gradišču ali pozneje v delavskih stanovanjih in blokih. V obdobju med vojnama so se jim pridružile učiteljske in notarska družina, po drugi svetovni vojni pa več oficirskih družin iz nekdanjih jugoslovanskih republik.
Dolga stoletja so gradiško pokrajino prekrivala polja in travniki z velikimi lesenimi kozolci. V idilično vaško okolje je posegla Industrija usnja Vrhnika, nastala na temeljih Pollakove usnjarne, ki je ob spodnjem delu ulice Gradišče postavila več stanovanjskih blokov in pomožne zgradbe. Zgornji del ulice z bogato stavbno dediščino je ohranil arhitekturno zasnovo iz 19. stoletja, na novo so bile pozidane le Ponebškova, Rijavčeva in Milanova hiša. Čempuhova hiša pa je bila podrta in zgrajena na novo.
