Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
12. marca 1910 je na Turjaku umrl Anton Medved, pesnik, dramatik in duhovnik. Rodil se je 19. maja 1869.
Rodil se je v Kamniku kot sin očeta Alojzija, sodarja ter posestnika hiše na Grabnu, in matere Barbare, ljubiteljice knjig in čitalniške igralke. Bil je del številne družine (od enajstih otrok jih je živelo devet), ki je živela v skromnih razmerah. Anton je prevzel materine poteze, zato je njena ljubezen in zgodnja smrt (ko je bil drugošolec) v njem pustila trajen spomin.
Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani (1880-1888); od tretjega do petega razreda je bil gojenec Alojzijevišča. Sošolci in alojzijeviški tovariši so bili njegovi rojaki, pa tudi poznejši zgodovinar Jože Benkovič, slikar Gašper Porenta in teolog Aleš Ušeničnik. Po maturi je stopil v bogoslužje (1888-1892) in bil posvečen v mašnika 23. julija 1892 (novo mašo je opravil 31. julija v pokopališki cerkvi na Žalah ob materinem grobu). Prvo kaplansko službo je dobil v Semiču (1892-1894), kjer je bil kljub napornemu delu zadovoljen. Po odhodu iz Semiča je tri mesece prebil kot kaplan v Črnomlju, nato je bil premeščen v Šmarje (1894 – 1896). Tu je dobil ponovno željo po študiju, toda niti prošnje dr. Franceta Lampeta pri škofu, da bi poslal Antona v Rim, niso bile uspešne. Ker je Anton postajal vedno bolj nemiren in nesrečen, so ga premestili v Bohinjsko Bistrico (1896-1898), kjer se je počutil precej osamljenega. Škof Jeglič, ki mu je bil tudi pozneje zelo naklonjen, ga je poklical za škofijskega tajnika v Ljubljani (1898), toda v škofovski odsotnosti so ga poslali v Kainbach pri Gradcu (de), kjer se je zavedel, da ni v sanatoriju, ampak v poboljševalnici. Zatem ga je škof kot kaplana na njegovo prošnjo dodelil v Trnovo, kjer mu je bil župnik in prijatelj Ivan Vrhovnik, toda Ljubljana ni bila zanj in je ostal le do leta 1899. Po polletnem bolniškem dopustu je odšel na Vače. Izčrpan je moral spet za pol leta na dopust, ki ga je prebil pri svoji sestri Frančiški v Šiški pri Ljubljani. Junija 1900 je odšel kot ekspozit na Konjšico nad Zagorjem. Tu je nekaj časa v miru in z zadovoljstvom ustvarjal ter z odliko opravil župniški izpit (1900). Vendar ga je popolna samota utrudila, zaradi bolezni živcev in želodca je pristal v bolnišnici v Kandiji, pol leta pa je prebil pri prijatelju F. S. Finžgarju v Želimljem. Januarja 1905 je nastopil kaplansko službo v Preski, po dveh mesecih pa ponovno zbolel. S podporo škofa Jegliča je odšel v spremstvu Andreja Kalana v protialkoholno zdravilišče Pranthof v Spodnjo Avstrijo in se čez pol leta vrnil ozdravljen. V letih od 1905-1907 je bil za kaplana na Breznici in s tem pri župniku Tomažu Potočniku preživel svojo najlepšo službo. Po nevarni operaciji na slepiču in črevesju, ko je skoraj umrl, je pol leta preživel na dopustu na Vrhpolju pri Kamniku in ko je po škofovem nasvetu razmišljal o pokoju, je po prizadevanju prijatelja F.S. Finžgarja, dobil župnijo Turjak (1908). Kljub temu, da je bil precej slaboten, si je zaradi zdravega načina življenja kmalu duševno in telesno opomogel. 11. marca 1910 pa je nenadoma zbolel za vnetjem črevesja in naslednjega dne v hudih bolečinah umrl. Truplo je bilo slovesno odpeljano skozi Ljubljano v Kamnik, kjer so ga pokopali poleg staršev.
Kot človek je bil Medved nemirne narave, svoboden in iskren v besedi in vedenju. Bil je filozofsko in dogmatično urejen ter iskren duhovnik, dober in stvaren cerkven govornik. Vendar pa po svojem značaju ni bil za duhovnika, zato ni mogel preboleti, da ga niso poslali študirat, in se je vedno čutil prikrajšanega. Bolezen in močna čustvenost pa sta mu pripravili tragično življenje, polno duševnega in telesnega trpljenja, izčrpali njegove telesne moči in bili vzrok prezgodnje smrti.
V pesmih je zapustil izrazito sled svojega življenja. Prvi poizkusi segajo v gimnazijska leta, v zasebno pesnjenje in v razne priložnostne pesniške igre; iz dijaških let se je ohranil pesniški album z lastnimi risbami “Opevane slike Kamnika in okolice”. Vse njegovo prvo ustvarjanje se tesno naslanja na lepote rojstnega kraja, doživetja njegove mladosti in odkrivanje osebnih vezi. Pesmi je začel objavljati v Ljubljanskem zvonu, nato je postal glavni sodelavec Doma in sveta. Za Mohorjevo družbo je pripravil Poezije Simona Gregorčiča (Celovec 1908) in zbral Slovenske legende (Celovec 1910). Svoje pesmi je objavil v dveh knjigah Poezij (1905, 1909). Pri epskih pesmih (Veronika z malega gradu, 1889 in Vitovčeva smrt, 1893) se je zgledoval po Antonu Aškercu, kot lirik pa pri Josipu Cimpermanu, vendar se je razvil v samosvojo osebnost. V Ljubljanskem zvonu je med drugim izšel ciklus Iz lepih dni (1893), napisan pod vplivom Obujenk Simona Jenka. V pesmih izpoveduje osamljenost in resignacijo, zavest o minevanju življenja, ljubezen do pokojne matere, vero in zaupanje v Boga, kljub trpljenju pa zavrača moralno hinavščino, liberalizem v filozofiji in čustvenost pri predstavnikih moderne. Pokrajino, navadno povezano z mislijo na smrt, redko doživlja neposredno, pogosteje jo uporablja kot okvir in prispodobo za čustva in misli. Težil je po dognani obliki; v prvi knjigi Poezij je en ciklus spesnil v klasični obliki gazele, v drugi je imel več sonetov. V dramatiki si je prizadeval napisati zgodovinsko dramo. Pod vplivom Williama Shakespeara in zlasti Friedricha Schillerja je zasnoval klasicistične tragedije v verzih o zarotah plemičev zoper vladarja in o kmečkem uporu (Viljem Ostrovrhar, 1894; Kacijanar, 1895; Za pravdo in srce, 1896). V poznejših proznih realističnih igrah je obravnaval družinsko in gospodarsko življenje meščanstva (Na odru življenja, 1902; Na ogledih, 1903; Posestrimi, 1905). Rendez-vous je (1906) je komedija o ljubosumju, igri Stari in mladi ter Črnošolec (1909) pa sta zgled za dobro ljudsko igro.
Ob četrtem slovenskem katoliškem shodu je bil v Kamniku odkrit nagrobnik v starokrščanskem slogu v Medvedovo čast, ki ga je modeliral slovenski kipar Svitoslav Peruzzi. 7. junija 1925 pa so na njegovi hiši slovesno odkrili še spominsko ploščo. V Kamniku so med drugim po njem poimenovali ulico ter vzgojno-varstveni zavod.
